Bi bilo treba tekste, ki jih napišejo računalniki, označiti?

Umetna inteligenca danes že omogoča, da računalniki pišejo tekste o športnih prireditvah, borznih gibanjih in vremenu, v prihodnje bodo zmogli še več

Nemški novinarji so začeli razpravljati, ali bi tekste, ki jih napišejo roboti oziroma računalniki, bilo treba označiti. Rainer Stadler v Neue Zürcher Zeitung piše, da je ta tema nekoliko futuristična, ker so teksti, ki jih napišejo roboti, dejansko še obrobni fenomen. Nekateri organi objavljajo računalniško sestavljene tekste o športnih prireditvah, borznih gibanjih in vremenu. To računalniki zmorejo, več ne. Še ne.

Pričakovati je, da bo umetna inteligenca v prihodnje zmogla ustvarjati tudi zahtevnejša besedila. Že zaradi časovnega pritiska in varčevanja bodo medijske družbe iskale rešitve v tej smeri. V ZDA roboti že avtomatsko bodisi s fotografijo ali videom iščejo informacije. Na vprašanje nemških novinarjev, ali bi bilo treba besedila, ki jih napišejo roboti, označiti, bo treba v kratkem odgovoriti. Nemški novinarski časopis je o tem izvedel anketo med strokovnjaki in večina meni, da bi zaradi zagotavljanja transparentnosti morali besedila, ki jih napišejo roboti, označiti. S tem bi okrepili verodostojnost medijev.

Glede na razpoloženje in prepričanje tistih, ki članek predelujejo, se spreminja tudi njegovo sporočilo.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali je smiselno označevati računalniške tekste, ko gre za tehnične novice o športu, borzi in vremenu, ki se skorajda ne razlikujejo od novic, ki jih napišejo novinarji. Ti se pod tovrstne članke tudi ne podpisujejo. Vrednost tovrstnih tekstov ne bi bila nič višja, če bi bili označeni z »rob« ali »rač«.

Vsekakor pa predlogi za spremembo novinarskih pravil ponujajo priložnost za premislek uveljavljenih praks. V javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da bralci dobijo v branje avtentično različico članka, ki ga napiše avtor. V resnici ni tako. Novinarji zbirajo podatke in pišejo članke, ki jih dajejo v računalniški sistem. Tam ti članki postanejo »vsebine«, saj jih drugi novinarji ali redaktorji krajšajo, širijo in predelujejo, opremijo z naslovi, po potrebi dodajo multimedijske elemente, vsebine naredijo bolj »privlačne za stranke«.

Glede na razpoloženje in prepričanje tistih, ki članek predelujejo, se spreminja tudi njegovo sporočilo. V najboljšem primeru popravijo napake, v najslabšem primeru in ne redko izvorni avtor svojega članka po objavi ne prepozna več. Rainer Stadler zaključuje, da se je treba v časih »skupinskih redakcijskih umetnin« vprašati, ali so podpisi avtorjev pod članki farsa in ne bi bilo bolj pošteno, če bi jih podpisovali z »red«, torej kot izdelek redakcije.