Blues za žur

Preden so septembra lani napolnili ljubljanske Križanke, so se mnogi spraševali, ali se Prismojeni profesorji bluesa avanture z enim naših največjih koncertnih prizorišč nemara niso lotili preambiciozno. Izkazalo se je, da so bili pomisleki odveč. Pred tem so teren navsezadnje preizkusili že s koncertom v napolnjenem Kinu Šiška. Polna večja koncertna dogajališča pa jim niso spodnesla tal pod nogami. Namesto da bi čakali na naslednje povabilo, čeprav bi to prej ali slej gotovo prišlo, so se raje odpravili v ZDA in tam – če je bilo treba – igrali tudi na ulici. Ja, četverec rad igra skupaj in to čim pogosteje, in ker imajo z nastopi že ogromno izkušenj, so na odru suvereni, njihovi koncerti pa dobro obiskani. Nič drugače ni bilo minulo soboto, ko so s svojim blues rockom na letnem vrtu ljubljanskega kluba Gala hala očarali kakšnih tristo privržencev in zaradi ugodnega vetra tudi bližnje blokovsko naselje.

Ni lahko najti odgovora na vprašanje, s čim so si Prismojeni profesorji bluesa pridelali tolikšno priljubljenost. Nimajo ogromnega radijskega hita. Tudi njihovo brskanje po zapuščini bluesa ni tako atraktivno kot tisto, s katerim sta nam postregli zasedbi The White Stripes ali pa The Black Keys, ki sta blues posodobili in prikrojili za 21. stoletje.

Ne, Prismojeni profesorji bluesa že s svojo hipijevsko pojavnostjo spomnijo na glasbeno dogajanje iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zato jim je lažje kot željo po nadgradnji te glasbe pripisati zganjanje nostalgije. Lep primer tega je bila tokrat izvedba skladbe Voodoo Chile Jimija Hendrixa. Ne le, da skladbi niso ničesar dodali – pevec in kitarist je s pozo in kretnjami izpadel celo kot Hendrixov imitator. Pa vendar je šlo za izvrstno izvedbo. Ja, zdi se, da so koncerti upravičeno ključni adut Prismojenih profesorjev bluesa. Ker skladbe sestavljajo po logiki jam sessiona, se pojavi vtis, da te petdeset in več let stare skladbe oživijo vsakič znova.

Osrednjo vlogo ima sicer izvrstna ritem sekcija, ki s svojim gruvom močno spominja na Hendrixove Band of Gypsys, podobnost pa je še očitnejša, ko se ji pridruži še kitarist. Za bolj klasično ( južnjaško) bluesovsko podobo je na drugi strani odgovoren orgličar (in pevec), ki z animiranjem občinstva hkrati poskrbi tudi za stopnjevanje razpoloženja. Pravijo, da bluesa ne igrajo zato, ker so žalostni, temveč zato, ker so veseli, to pa zelo spretno kanalizirajo skozi glasbo, s katero se radi oprejo na funkovske pritikline.

Glasba, ki jo igrajo, je resda stara, a se v njihovi izvedbi ne zdi zastarela. Do neke mere je v pristopu, izvedbi in pojavnosti zasedbe celo nekaj svežega. To sicer ni glasba za radovedneže, a zasedba je z njo očitno našla svoje občinstvo, ki ga bolj kot novi glasbeni pojavi zanima veseljačenje. No, Prismojeni profesorji bluesa mu ob tem ponudijo še prepričljivo muziciranje.