Grizzly Bear: Painted Ruins

+ + + +

Grizzly Bear je bil najprej projekt Eda Drosta, pozneje pa se je ustalil kot indie kvartet. Že kmalu po prelomu tisočletja je navdušil z mešanico folka, popa, americane in močnih elementov psihedeličnega rocka, zaslovel s prvencem Horn of Plenty (2004) in postal pomemben bend na brooklynski neodvisni sceni. Plošča Yellow House (2006) je prinesla dodaten pospešek; med drugim je skupino javno podprl Jonny Greenwood iz zasedbe Radiohead in tudi to je očitno veliko pripomoglo k njenemu nadaljnjemu preboju. Tako ne preseneča, da je naslednja, epohalna plošča Veckatimest (2009) na splet »pricurljala« še pred uradnim izidom. Prav tako ne, da je skupaj z albumom Merryweather Post Pavilion skupine Animal Collective, ki je izšel isto leto, pravzaprav zakoličila prevladujoči glasbeni izraz na newyorški indie rock sceni. Obe plošči je zaznamoval psihedelični pop in rock pod velikim vplivom Briana Wilsona. Obe sta bili komercialno izjemno uspešni.

Grizzly Bear je glasbeni izraz iz plošče v ploščo vseeno nekoliko spreminjal in tako tudi po komercialnem uspehu ni obležal na lovorikah, temveč je Shields (2012) zastavil veliko suroveje, na njej je bilo več eksperimentiranja in drznih atmosferičnih vložkov. Plošča je bila nedvomno kvalitativni premik naprej.

Zdaj, polnih pet let kasneje, po dolgem ustvarjalnem premoru, pa je pred nami še kompleksnejša stvaritev Painted Ruins. Na njej je čutiti vplive stranskih projektov Daniela Rossena in Chrisa Taylorja, pa tudi vse tisto, kar se je članom skupine zgodilo v zadnji petletki, v obdobju, ko so se trendi v sodobni popularni glasbi spreminjali z neverjetno hitrostjo, nekaj pomembnih sprememb pa se je zgodilo tudi na mednarodnem družbenopolitičem prizorišču.

A Ed Droste in druščina se, kot kaže, raje kot s problemi svetovnih razsežnosti, čeprav je to danes nadvse modno, ukvarjata sama s sabo in svojimi težavami. To nakaže že komad Three Rings, ki govori o Drostovi ločitvi. Grizzly Bear pri tem tudi po glasbeni plati nadaljuje prepoznavno poetiko, le da ta spet naredi korak naprej in ji doda še več eksperimentiranja, zlasti s sintetizatorji, še več orkestriranih delov in tudi zelo kompleksno strukturo skladb. Prav ta samosvojost, to ignoriranje sodobnih trendov in vztrajanje pri nečem čisto svojem nekdanje indie rock prvake dvigne nad vse dream pop in shoegaze bende, ki se trenutno borijo za prevlado v žanru.

Painted Ruins je plošča iskanja in raziskovanja, v glasbenem in tudi v življenjskem smislu. Je dober primer pozitivne evolucije benda, ki se razvija in raste, ne da bi se podrejal diktatu glasbene industrije. Zrelo.