Mojca Kumerdej, pisateljica in filozofinja

Zdi se, da je leto 2017 njeno leto. Februarja ji je roman Kronosova žetev prinesel nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih. Aprila je z istim romanom osvojila nagrado kritiško sito. Junija se je roman uvrstil med pet nominirancev za kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman. Obetajo se njegovi prevodi v angleščino, nemščino, hrvaščino in srbščino.

Kronosovo žetev je umestila v svet protoslovenske družbe 16. stoletja in njenih religioznih, idejnih in filozofskih perspektiv. Pa vendar to ni samo roman o 16. stoletju, saj dogajanja ni »zamrznila« v času, temveč je v njem nenehno preizpraševala tudi ustroj sodobne slovenske in globalne družbe. »Hotela sem napisati sodoben roman z močno filozofsko noto, saj je 16. stoletje vendarle stoletje renesanse, menjave paradigem in revolucionarnih znanstvenih dognanj. Hitro pa sem doumela, da pravzaprav pišem roman o sodobnosti in hkrati o univerzalnih mehanizmih v ustroju naše civilizacije,« pravi avtorica.

Bolj kot premislek o preteklosti slovenstva jo je zanimalo pestro dogajanje v slovenskem prostoru tistega časa. V ospredje je v romanu postavila tedaj dominantno napetost med katolištvom in protestantizmom (ter staroverci) in razmerja med različnimi stanovi. Toda kot filozofinjo so jo bolj kot zgodovinske strukture zanimali izjemni posamezniki, ki so s svojimi idejami in pogumom »štrleli« iz (aristokratske ali kmečke) drhali in se upirali besnenju množic.

Da bi opozorila na heterogenost družbe in različnih posameznikov v njej, je denimo problematizirala Cankarjevo opredelitev slovenstva tako, da je protestantskemu pridigarju položila v usta (razsvetljenske) besede: »Kdorkoli vam s kakršnekoli prižnice pravi ‘za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni’, ga treščite z Dalmatinovo biblijo po glavi.« Tudi ženske so v romanu samozavestne in odločne, čeprav so bile takšne tedaj redke. Vprašanje je tudi, ali je na tedanjem slovenskem ozemlju bival človek, ki bi tako kot pisar Nikolaj v romanu »meditiral« o naravi sveta, premišljeval o svoji veri in končal v ateističnem zanikanju boga.

Ljudje nižjih slojev si seveda niso smeli privoščiti razkošja dvoma. Če niso slepo sledili avtoriteti cerkve, jih je ta razglasila za heretike. Končali so na grmadah. Avtoričino sporočilo, aktualno tudi v 21. stoletju, je jasno: »Ljudstvo 16. stoletja je bilo tako brutalno, kot so brutalni danes anonimni spletni forumi. Ljudje se ne zavedajo, da se lahko ob pravi konstelaciji vsak znajde na grmadi.«

Tako kot v Kronosovi žetvi, njenem drugem romanu, je tudi v zbirkah kratkih zgodb z naslovoma Fragma in Temna snov pisala o patologijah sodobne družbe, čeprav na bolj neposreden način. Pri tem je uporabila svoja spoznanja iz študija psihoanalize. Teza, da so vse zgodbe že povedane, se ji zdi neumna, saj nobena zgodba ni nikoli povedana v celoti. Svoje ustvarjanje primerja s podobo iz gledališke predstave. »Zgodba je lahko že znana, vendar ponudi drugačna spoznanja, če jo drugače osvetliš ali opremiš z glasbo in s scenskimi elementi.« Sama začne pisati šele, ko začuti ritem zgodbe, ki jo želi povedati, njene lege in valovanje, in ko se vanjo naleze, povedano v besednjaku ruske avantgarde, »zaumni jezik«.

Odraščala je v Ljubljani. Danes živi na Bledu, od koder prihaja očetova družina. Njen prednik je bil razsvetljenec Blaž Kumerdej. »Po njem sem morda podedovala gen razsvetljenstva, ki me sili doumeti svet tudi skozi novinarsko delo,« pravi. Da »pisava konzervira misel«, je intuitivno čutila že kot otrok, saj je, še preden je znala pisati, v zvezek risala nekakšne vijuge in tako zapisovala svoje misli. Ob koncu osnovne šole je učiteljica poslala njene pesmi na literarni natečaj, ki ga je v Pionirskem domu organiziral pisatelj Lojze Kovačič. Bila je med izbranimi. Za tem se je udeleževala Kovačičevih delavnic. Včasih so nadobudne mlade pisatelje obiskali tudi že uveljavljeni pisci.

Sicer pa so jo dijakinjo in v osemdesetih letih študentko sociologije kulture in filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti zanimale različne oblike umetnosti. Potapljala se je vanje, začela pisati o sodobni umetnosti in občasno sodelovala z gledališči. V začetku devetdesetih let s Plesnim teatrom Ljubljana, v zadnjih letih z Draganom Živadinovom. V osemdesetih je zelo malo objavljala, saj »ustvarjalno še nisem bila utrjena, poleg tega je bila slovenska, tedaj pretežno moška literarna scena precej mačistična«. Vse do novega tisočletja, ko se je (spet) posvetila literarnemu ustvarjanju, se je preživljala kot samozaposlena umetnostna kritičarka. Danes so njena dela tema diplomskih del.

Vsebine novega romana, ki ga piše, še noče razkriti. Tudi tokrat ne bo ubrala uhojenih poti. »V izpeljavi hočem biti natančna in temeljita. Zato ne podlegam imperativu hiperprodukcije,« pravi. Počakala bo, da se vanjo naseli »zaumni jezik«, nujen za pripoved.