Ni (več) moralna avtoriteta?

Pahorjevo (spreminjajoče se) mnenje

»Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti,« je pred dnevi dejal predsednik republike Borut Pahor, ki se poteguje za še en mandat na čelu države.

Izjava je marsikoga presenetila. Tudi filozofa dr. Borisa Vezjaka, ki premore nekaj zgodovinskega spomina in je na svojem blogu In media res tokratno izjavo soočil z nekaterimi Pahorjevimi preteklimi izjavami. Vezjak opozarja na Pahorjevo mnenje, da predsedniška funkcija ne vključuje oziroma ne pomeni tudi določene moralne avtoritete. V resnici pa ta funkcija ne pomeni kaj dosti drugega in je brez moralne razsežnosti izvotljena.

Poleg tega Vezjak opozarja, da je tudi Pahor še nedavno menil, da mora vsakokratni predsednik delovati kot moralna avtoriteta. »Ob argumentiranju za končanje arbitražnega dogovora je še spomnil, da sta pred šestimi leti s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor prvo zasedanje procesa Brdo-Brioni sklicala prav zaradi moralne avtoritete, ki sta jo imela zaradi doseženega arbitražnega dogovora,« spominja Vezjak.

Spomnil pa se je tudi nekaterih Pahorjevih izjav iz časa prve predsedniške predvolilne kampanje pred petimi leti. V enem izmed intervjujev je Pahor zatrdil: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.« V neki drugi izjavi je Pahor tedanjega predsednika in kandidata za ponovitev mandata Danila Türka kritiziral z besedami: »Türk ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti.«

Vezjak svoj zapis zaključi z besedami, da je očitno del moralne nepopolnosti tudi to, »da blefiraš: enkrat protikandidate grajaš, da niso moralna avtoriteta, potem pa se zanikaš in ugotavljaš, da sam to nisi in ne želiš biti. Prvič nasprotniku očitaš populizem, potem pa ves čas mandata gradiš točno na njem: komunikacijskem koketiranju in trepljanju volivcev po ramenih, kar nato, kar se mimikrije tiče, izpopolniš do perfekcije. Kajti če Pahor ni popoln, je zanesljivo maksimalno popolna njegova privrženost flirtajočemu populizmu.«