Dejan Gregorič, violinist

V klavirsko sobo je padala jesenska svetloba, učitelj je razlagal, kako na oddelku za klavir ni več prostih mest, in dečka so vprašali, bi mar igral kakšen drug inštrument. Nadobudni sedemletnik se je povzpel na prste in se dotaknil škatle, ki je bila položena na polico, pokazal je violino in njegova usoda je bila tistega davnega leta 1995 zapečatena.

Sedem let je obiskoval ure violine pri profesorju Nikoli Krstiću. Učenja se je lotil zelo resno in odgovorno. Pravi, da mu je prvi mentor vcepil občutek za umetniško razsežnost igranja, na srednji glasbeni šoli je pri učitelju Arminu Sešku izpopolnil tehniko igranja, torej spretnost prstov, in se seznanil z načini vadbe; torej je vežbal in vežbal. Na Akademiji za glasbo je bil sprejet k profesorju Primožu Novšaku in dobil največ znanja o tem, kako se spopasti s celotnim razponom violinske igre. Srkal je znanje in rasel v virtuoznega violinista.

Drugi zelo pomemben profesor na akademiji je bil Tomaž Lorenz, pri njegovem predmetu Komorna glasba je srečal violončelistko Uršo Kržič in pianista Gregorja Dešmana. Nemudoma so skupaj ustanovili Trio GUD. »Naš trio je bil odskočna deska za moje muziciranje in odlična izkušnja za igranje z drugimi glasbeniki. Lorenz nam je na urah dal veliko, ampak mi smo se dobivali vsak teden, garali smo in se ogromno tudi sami naučili. Trenutno Gregor študira v Haagu, tako naše muziciranje stoji, a naš trio zelo pogrešam,« pravi.

Za bogato koncertno dejavnost je Trio GUD prejel študentsko Prešernovo nagrado. Z Lorenčevim priporočilom pa se je trojica prijateljev odpravila v Devin na magistrski študij na Mednarodno šolo za komorno glasbo, poimenovano po legendarnem Triu di Trieste. Tam so koncertirali in vadili pod vodstvom profesorjev, članov drugega znamenitega italijanskega tria, Tria di Parma.

Trio GUD je koncertiral in obiskoval glasbene delavnice tudi drugod v tujini, še vedno pa se najraje odpravijo v Romunijo na festival kvarteta Tiberius v mesto Târgu Mureş. Tam so srečali tudi svetovno znanega francoskega violinista Gillesa Apapa, z njim sodelovali na delavnicah in se družili. Sam je z njim igral Vivaldija in Mendelssohna in vsi so bili navdušeni. Gillesa je prosil za zgoščenko in že naslednji dan mu jo je prinesel, rekoč: »Ne morem je izročiti brez posvetila!« Bila je darilo očetu, ki je Gillesov veliki fen, tako je napisal: »Lepo je bilo igrati z vašim sinom Dejanom. Vse dobro, Gilles Apap.« Ta plošča ima posebno mesto v očetovi zbirki.

Oče in mama sta velika ljubitelja glasbe in oba sta zaslužna za njegovo glasbeno življenjsko pot. Že na začetku srednje glasbene šole sta mu kupila dragoceno violino, narejeno v stari nemški delavnici izdelovalcev violin Klotz iz Mittenwalda, ti so violine izdelovali skoraj dve stoletji. Njegova violina, ki nosi letnico 1760, je odličen inštrument z lepim, bogatim tonom. Vendar barvo zvoka svoje violine doseže predvsem z načinom igranja, od leve roke je odvisno, kako močno pritisne na ubiralko iz ebenovine, od desne pa, kako vleče lok. Violina je zelo kompleksen inštrument in vsak violinist razvija svojo tehniko in vzpostavlja odnos do svoje violine prav vse življenje.

Sam iz svojega klotza izvablja božajoče milozvočne tone, ki navdušujejo tudi strokovnjake violinske igre, ne zgolj nas, ljubiteljev. Do sebe je zelo zahteven, stremi k popolnosti glasbene izvedbe. »Vedno si lahko boljši, vedno znova boljši!« je prepričan. Na koncertih da vse od sebe, tako fizično, mentalno kot umetniško. Treme ni več, le tista žlahtna je še ostala. Po več kot dvajsetih letih koncertiranja je violina postala del njegovega telesa, povsem naravno se poda v njegovo roko in se uleže med brado in ramo. Zaveda se, kako pomembna je drža telesa, saj je igranje violine naporno dejanje in po vsakem koncertu boli hrbtenica. Po vsakem koncertu lahko srajco dobesedno ožame, kajti ob igranju mu pot lije po hrbtu, kaplja z las in čela.

Da bi dodobra spoznal strukturo violine, se je odločil, da se bo o izdelovanju violin poučil pri goslarju, mojstru Michelu Van Muldersu, ki je pred leti prišel iz Belgije v Slovenijo in že dvajset let živi in dela v Ljubljani. Začelo pa se je tako, da se je hotel naučiti ožimiti lok, kar ni prav enostaven postopek.

Igranje v Triu GUD je zanj zelo osebna in globoka glasbena izkušnja, v sodelovanju z znanimi skupinami širokega diapazona glasbenih zvrsti, kot so Terrafolk, Simbolic Orchestra, FUNtango Marka Hatlaka, zasedbi Gala Gjurina in Magnifica ter Noctiferia, pa se izkaže kot vsestranski glasbenik, saj se vživi v vsak ritem, vsako melodijo, vsako tonaliteto. Že drugo leto zapored najmlajše poučuje violino v Pionirskem domu v Ljubljani, z jesensko gledališko sezono pa ga bo spet mogoče videti kot člana odrskega benda v predstavi Trač Mestnega gledališča ljubljanskega.