Klan v ospredju: Wu-Tang Clan

Leta 1993 je Billboard kot največji glasbeni hit v umetni kategoriji »hiphop« pribeležil komad Informer kanadskega reggae izvajalca Snowa. Hardcore rap zanesenjaki se temu lahko le kislo nasmejejo. Po prodaji plošč so hiphopu tisto leto gladko kraljevali izvajalci z zahodne obale ZDA. Leta 1993 je bila daleč, daleč najbolje prodajana hiphop plošča Doggystyle Snoopa Doggyja Dogga. Na drugem mestu se je znašla plošča skupine Cypress Hill s trikrat manj kupci.

Največji prodajni hiti so torej uspeli glasbenikom z ameriškega zahoda, pa vendar to ne pomeni, da je med hiphop glasbeniki z druge strani ZDA, z njihove vzhodne obale, tisto leto vladalo zatišje. Ne, dobro so se držali nekateri raperski starošolci, na pohodu so bili Beastie Boysi, na udaru pa je bilo tudi gibanje Native Tongues, ohlapna druščina ali združenje bendov, raperk in raperjev, ki so z jazzovskimi sempli, pozitivnimi sporočili, zavednimi besedili in živahnimi barvami utrjevali ponos in opozarjali na kulturno bogastvo »črnskosti«.

A tisto leto je na vzhodu ZDA izšla tudi plošča, ki je marsikaj v glasbi obrnila na glavo. Bila je popolnoma drugačna od vseh tedanjih trendov in zvokov, pa tudi od vsega, kar je prišlo prej in potem. Bila je surova, umazana, ulična, eksplicitna, podzemna, temačna in vpeljala je popolnoma nove koncepte o tem, kaj lahko pomeni biti raperski kolektiv, kaj pomeni raperska produkcija, kaj pomenijo raperska ikonografija, raperski jezik in sleng, kaj pomeni prodajati rap glasbo. Ta prelomna plošča je bil prvenec skupine Wu-Tang Clan z naslovom Enter The 36 Chambers.

Wu-Tang Clan se je začel kot življenjski projekt idejnega vodje Roberta Diggsa, bolj znanega po nadimku RZA. Bil je prebrisan newyorški mladenič, ki je imel za seboj že epizodo s prodajo drog, v Ohiu je bil oproščen poskusa umora. V New York se je vrnil leta 1991 in v izoliranem, povsem neraperskem predelu, na otoku Staten Island, v dvosobnem stanovanju živel skupaj s punco, njunim dojenčkom, svojima dvema bratoma in sestro ter prijateljem Dennisom Colesom, ki je kasneje postal precej bolj znan kot Ghostface Killah. Spal je na tleh. In tuhtal, kako najučinkoviteje priti na vrh raperske igre. Načrta se je lotil do pikice premišljeno, resno, disciplinirano, poslovno, skratka strateško. Na dolge proge in po pravilih starodavnih modrosti.

Že zelo mlad, na začetku najstniških let, je začel natančno študirati Biblijo, Koran, starogrške bajke in filozofijo, budistične modrosti, taoizem. In obsedeno je igral šah. Študiral je filozofijo islama, bil je tudi pripadnik gibanja Five-Percent Nation, se učil njegovih zapletenih pravil, celo na pamet. Vrhovna matematika, šah, stripi in najočitneje kung fu filmi, to so bila neposredna in glavna vodila ali pa iztočnice pri ustanavljanju glasbenega kolektiva neprecedenčne narave.

Wu-Tang Clan je vpeljal popolnoma nove koncepte o tem, kaj pomeni biti raperski kolektiv, kaj pomeni raperski jezik, kaj pomeni prodajati rap glasbo.

Leta 1992 je RZA nekje na otoku Staten Island posedel osem svojih kolegov, tudi cimra Ghostfacea Killaha, jim pod nosove pomolil pogodbe in jim razložil dolgoročni, petletni načrt, po katerem naj bi v slogu šaolinskih mojstrov borilnih veščin zavzeli trdnjavo glasbene industrije. Ime Wu-Tang Clan je starejše od tega sestanka in skoraj samoumevno je bilo, da si ga bodo nadeli. Ukradli so ga iz filma Shaolin and Wu-Tang in povzelo je fenovsko, študiozno fascinacijo nad kung fu filmi, iz katerih so jemali reference, imena, citate, pa tudi ideje, filozofijo, modrosti in napotke.

Prvo singlico Protect Ya Neck je skupina izdala neodvisno in sprva jo je prodajala dobesedno iz prtljažnika. Hitro je postala podzemni hit, ki je donel tudi onkraj New Yorka. Z ušesi so zastrigli veliki igralci v industriji, večje glasbene založbe. Druščina je dobila kar nekaj mamljivih ponudb, a RZA je sprejel tisto založbe Loud, ki je bila na papirju videti najmanj atraktivna. Imela je najmanj ničel. A imela je ključno klavzulo, ki se je je spomnil prav zviti mladenič, in sicer to, da posamezni člani klana niso ekskluzivno zavezani samo k sodelovanju z eno založbo.

Ideja je bila genialna. Največji del revolucionarnosti Wu-Tang Clana namreč tiči v strategiji, da bodo glasbeno industrijo zavzeli tako, da bo vsak član podpisal pogodbo z drugo založbo. Klan je lahko močan, če je številen in če združuje različne sloge, tako kot je kung fu borilna veščina, ki jo gradijo različni slogi. Zato so si zamislili, da bi se vsak član profiliral s svojim edinstvenim slogom in imidžem, ki bi bil drugačen od sloga in imidža preostalih članov. In vsak bi se profiliral pri drugi založbi. To seveda ni bila prava revolucija, a v času, ko je rap glasba pomenila velik kos pogače glasbene industrije, je bil to edinstven predinternetni hack, prebrisan trik, kako ostati vsaj za ped neodvisen ali fleksibilen in kako razpršiti svoje delovanje.

Ključno pa je seveda bilo to, da je (bil) RZA hiperproduktivni genij produkcije. V kratkem razmiku dveh let je sproduciral kupček plošč, ki imajo danes posebno mesto na bogato obloženi polici rapa 90. let. Niz je bil neverjeten: najprej je delal na prvencu klana, takoj zatem še na ploščah njegovih članov Method Mana, Ol’ Dirty Bastarda, Raekwona in GZA-ja. Ob tem se je lotil še stranskega projekta horrorcora Gravediggaz. Vse te plošče danes veljajo za poglavja rapa, ki jih ni mogoče spregledati, za kulte, za prelomnice, ki se citirajo in h katerim se nenehno vrača.

RZA je takrat v svojem hišnem studiu, če temu sploh lahko tako rečemo, s povsem osnovno opremo izpilil samosvoj pristop k programiranju surovih bobnov in k obdelavi soulovskih semplov, iz katerih je znal izcediti melanholijo, udarnost, temačnost. Hkrati je ogromno melodij odigral sam, kar je bila za tisti čas v rap glasbi posebnost. Temu pa je dodal še obvezne citate iz kung fu filmov, ki so postali vezivno tkivo žmohtnih zgodb med fantazijo in surovo realnostjo; med kritiko struktur moči glasbene industrije, getoiziranim družbenim komentarjem in šaolinskimi epi. Vse to nam je bilo predstavljeno v svojevrstnem jeziku, mešanici izrazov gibanja Five-Percent, kungfujevskih in mafijskih metafor, besed ali kratic, ki so si jih člani Wu-Tang Clana izmislili sami. Staten Island je na primer postal Shaolin Land.

Učinek je bil gromozanski, a Wu-Tang Clan je bil pionirski tudi na drugih področjih. Leta 1995 so, naveličani nad tem, kako dobro so šle v promet piratizirane majice z njihovimi motivi, ustanovili linijo oblek Wu Wear, ki je prva leta prinesla kar nekaj denarja. Poteza je dokazala, da je mogoče uspešno voditi tudi znamko oblačil, ki je vezana na enega glasbenega izvajalca ali skupino. Je bil pa Wu-Tang Clan rekorder v številu »spremljevalnih skupin«. Imel je pridružene člane, ohlapno povezane (hčerinske) skupine, podružnice; Capadonna, Killah Priest, Sonz Of Man, Killarmy so le nekateri od njih. In ja, klan je leta 1999 dobil tudi svojo videoigro.

Moč, povezana s številnostjo, pa je kmalu pokazala prve hibe. Wu-Tang Clan je hitro postal sinonim za neresnost in veliko tveganje za organizatorje koncertov. Vsi člani so se na nastopih pojavili le izjemoma, koncerti so se začenjali z večurnimi zamudami. Za najbolj nezanesljivega je obveljal Ol’ Dirty Bastard, ki je na nastopih kronično manjkal ter se je pogosto obnašal ekscentrično, njegovi pijanski pohodi pa so se zapisali v anale. Ko je že dobro služil, je še zmeraj prejemal socialno podporo in nekoč je v limuzino posedel ekipo televizije

MTV in se s prižganimi kamerami odpeljal po 375 dolarjev podpore, spotoma pa je dvignil še kupone za hrano. Sledil je medijski pogrom. Zgrožen je bil še sam predsednik ZDA. Na podelitvi nagrad grammy leta 1998 je skočil na oder in umirjeno protestiral, ker Wu-Tang ni zmagal. Posebej za to slovesno priložnost si je namreč kupil obleko in seveda je moral pokomentirati krivično odločitev.

Med feni, ki smo odraščali skupaj z vzponom Wu-Tang Clana, velja nekakšen tihi konsenz, da leta 1997 izdana druga plošča Wu-Tang Forever pomeni konec »klasične dobe« skupine. Pomeni konec tistega takoj prepoznavnega umazanega, nizko tehnološkega zvoka, pa tudi konec neke (namišljene) enotnosti. Nekateri člani so pač postali zvezdniki, Method Man celo filmski. Začela so se resnejša trenja. In pojavil se je občutek, da je bil na takratni plošči najbolj karizmatični člen zasedbe nekako izoliran: Ol’ Dirty je odpel le nekaj refrenov, odrapal redke vrstice. Tudi RZA je priznal, da je bil s to ploščo izpolnjen in končan obljubljeni petletni cikel ter da je klan nato razpadel. Plošča Wu-Tang Forever je zlezla na vrhove lestvic. Obdobja poslušnosti, podrejanja RZA-jevim idejam je bilo konec.

Vsi člani Wu-Tang Clana so se potem odpravili po samostojnih poteh, eni bolj, drugi manj uspešno. Najbolj konsistentna, z vedno intrigantnimi in udarnimi izdajami sta bila nedvomno Ghostface Killah in Reakwon. Ol’ Dirty Bastard je na prelomu tisočletja veliko časa preživel v zaporih, na odvajanju od drog in alkohola ter v psihiatričnih ustanovah. Doživel je klasično zgodbo, kako lahko ameriški kazenski sistem in zapori človeka zlomijo zaradi kopičenja manj resnih kazenskih pregonov. Leta 2004 se je v studiu zgrudil na tla in umrl.

V zadnjem desetletju se klan vsake toliko še vedno odpravi na skupno turnejo ali izda skupno ploščo, a nobena se ne približa naboju, ostrini in lucidnosti tistih prvih, ko so celo plošče posameznih članov zvenele kolektivno. So si pa vmes privoščili še eno res nezaslišano potezo. Leta 2015 so ploščo Once Upon In Shaolin izdali v enem samem samcatem izvodu in ga prodali na dražbi. Njihova plošča je tako postala prva v zgodovini, ki je ni mogoče dobiti po komercialni poti, saj je na voljo le enemu izbrancu. To je razvpiti farmacevtski odpadnik Martin Shkreli, zaradi katerega je plošča še vedno najdražje prodano glasbeno delo v zgodovini. Čeprav uradnega podatka ni, naj bi zanjo odštel približno dva milijona ameriških zelencev.

Zgodbo skupine Wu-Tang Clan lahko beremo tudi zgolj kot zgodbo o uspehu njenega najbolj ambicioznega in iznajdljivega člana, prebrisanega podjetneža Roberta Diggsa – RZA-ja. A s tem bi zanemarili ključno, namreč to, da je bil Wu-Tang Clan vendarle prelomna skupina in da je ta brez začetne podpore glasbene industrije, s povsem neortodoksnim poslovnim načrtom in s slogom, ki ni imel nobenega popapila in je bil popolnoma surovo podzemen, dosegla nekaj, za kar so vsi insajderji cvetočega glasbenega biznisa prve polovice 90. let trdili, da je nemogoče. Še pri svoji drugi plošči je skupina pokazala neverjetno trmo. Kot prvi singel s te plošče je izdala šestminutni posnetek, ki sploh nima refrena. Tvegali so, a očitno so ravnali prav: ta plošča je še danes njihova najbolje prodajana.

RZA je ravno te dni napovedal datum izida nove, osme plošče zasedbe Wu-Tang Clan The Saga Continues. Zasnove in izvedbe tokrat ni vodil on, ampak je vajeti prepustil Ghostface Killahu. In štorija z vsemi spremljajočimi presenečenji se nadaljuje.

Koncert: Ghostface Killah
Kje: Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 25. septembra 2017