Zmaga zasebnih zdravnikov

Zasebni zobozdravnik Krištof Zevnik je leta 2015 dobil napotnico za odstranitev modrostnega zoba. A napotnice ni nesel v zdravstveni dom ali h kakšnemu svojemu kolegu – koncesionarju –, temveč k zasebniku. Torej zobozdravniku, ki opravlja tako imenovane samoplačniške storitve. Plačal je odstranitev zoba in nato od Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) zahteval plačilo stroškov storitve v višini 110,85 evra. ZZZS je seveda račun zavrnil, saj Zevnik ni šel k zobozdravniku, ki sodi v sistem javnega zdravstva. Zevnik seveda tega ni naredil kot zaskrbljeni občan, ampak kot zasebni zdravnik, ki se ne strinja s sedanjim sistemom plačevanja zdravstvenih storitev. Ko je imel v rokah zavrnjen račun, je namreč lahko vložil tožbo. In senat delovnega in socialnega sodišča, sestavljen iz treh sodnikov, je letos poleti na prvi stopnji odločitev ZZZS zavrnil, češ da ima slovenska zakonodaja luknjo. Tako je sodišče odločilo že v drugem, sicer še nepravnomočno zaključenem primeru.

Čeprav se na prvi pogled zdi neverjetno, da bi lahko pacienti zaradi luknje v zakonu po novem šli h kateremukoli zdravniku v Sloveniji, ne samo h koncesionarju, argumentacija sodnikov ni tako neverjetna. Zdravstveno zavarovanje je namreč v Sloveniji obvezno – zavarovanci imajo določene pravice, ki so seveda omejene v zakonu. A v tem zakonu te pravice niso izrecno omejene glede na izvajalce, temveč zgolj po obsegu in tipu storitev. Zakon o zdravstvenem zavarovanju natančneje določa način, na katerega naša javna zdravstvena zavarovalnica sklepa pogodbe z izvajalci, recimo s koncesionarji, kar pa po mnenju sodišča še ne pomeni, da je s tem določena tudi javna mreža oziroma razlikovanje med javnimi zavodi in zasebnimi zdravniki, h katerim lahko gremo zgolj »samoplačniško«.

Če v kratkem ne bo sprejeta zdravstvena reforma, utegnejo zdravniki s pomočjo sodišč in ob pomoči zadnje EU-zakonodaje odpraviti razlikovanje med javnim in zasebnim tudi znotraj Slovenije.

Dejansko je po letu 2013 situacija postala še absurdnejša. Leta 2013 je namreč tudi Slovenija uveljavila direktivo Evropske unije o čezmejnem uveljavljanju zdravstvenih storitev, kar pomeni, da bi Zevniku javna zavarovalnica po zakonu brez težav povrnila plačilo za odstranitev modrostnega zoba, če bi storitev opravil npr. na Hrvaškem, četudi bi na Hrvaškem šel v t. i. samoplačniško ambulanto, v Sloveniji pa bi bilo treba biti pozoren, h komu gre, h koncesionarju ali zasebniku. Delovno sodišče je v omenjeni sodbi ta režim ocenilo za diskriminatornega. Z uveljavitvijo omenjene evropske direktive naj bi se poslabšal položaj slovenskih zavarovancev, ki v Sloveniji uveljavljajo pravice, so zapisali. Tako pa je z njo postalo tudi vprašljivo razlikovanje med zasebniki in javnim sistemom v Sloveniji.

Omenjena sodba sicer še ni pravnomočna, ZZZS se je nanjo pritožil, češ da naj bi sodišče v njej kompleksno zdravstveno zakonodajo uporabilo na napačen način in jo preozko interpretiralo. Res je tudi, da so sodišča v treh drugih primerih iz let 2012, 2015 in 2016 že pravnomočno razsodila v prid interpretacije ZZZS. A po drugi strani zakonodaja očitno res ni dovolj jasna, saj ministrstvo za zdravje v prihajajoči noveli zakona o zdravstvenem zavarovanju, ki bi ga lahko vlada sprejela konec meseca, dodaja tudi novo definicijo zdravstvenih institucij javnega zdravstvenega sistema. To bi naj bili po novem vsi tisti, ki imajo z ZZZS sklenjeno pogodbo, in nihče drug. Če bo zakon sprejet, bo torej delitev na javni zdravstveni sistem in zasebnike veliko jasnejša, sicer pa raste tveganje, da bodo slovenska sodišča po sprejemu omenjene direktive EU tudi znotraj države začela odpravljati razlikovanje med javnim in zasebnim. To želijo predvsem zdravniki, torej zdravniška zbornica, ki že dlje časa zahteva javno zdravstvo v obliki mreže javnih in zasebnih izvajalcev, med katerimi ne bi obstajalo razlikovanje.

Prihodnji meseci utegnejo torej biti odločilni. V vsakem primeru pa bo še naprej ostal v veljavi nenavaden EU-režim čezmejnega uveljavljanja zdravstvenih pravic, ki ne razlikuje med javnimi in zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev. Damjan Kos iz ZZZS pravi, da jih ta ureditev ne skrbi. »Ob sprejemanju te direktive je namreč prevladalo prepričanje, da bo čezmejno zdravstveno varstvo dejansko uporabilo zelo malo pacientov – manj kot en odstotek – saj obstajajo omejitve zaradi potnih stroškov, jezika, bolezni pacienta, višine povračila na podlagi cene v matični državi in podobno,« pojasnjuje. Število slovenskih pacientov, ki namenoma odhajajo na zdravljenje v tujino k zasebnikom na račun slovenske javne zavarovalnice, je sicer po letu 2013 skokovito naraslo. Slovenski zavarovanci so na Hrvaškem, v Italiji in Avstriji najpogosteje opravljali preiskavo elektromiografije (EMG), operacij na ožilju, odločali so se tudi za oploditve z biomedicinsko pomočjo – v zadnjih dveh letih, v 2015 in 2016, se je število takšnih pobegov čez mejo ustalilo pri 0,1 odstotka vseh obiskov pri zdravniku, ki jih plačuje ZZZS.