Plan B: Slovenija toži Hrvaško

V roku šestih mesecev morata Slovenija in Hrvaška, kot piše v arbitražnem sporazumu, pripraviti vse potrebno za uveljavitev sodbe. Medtem ko Hrvaška še naprej zanika obstoj razsodbe in išče alternativne poti, Slovenija proces počasi zaključuje. Med prvimi od predvidenih osmih zakonov, ki jih namerava v preostalih tednih do 29. decembra skozi parlament poslati slovenska vlada, je interventni zakon o pomoči »optantom«, torej tistim ljudem, ki so ostali na hrvaški strani meje, a bi raje živeli v Sloveniji. Temu bo sledil zakon o evidentiranju nepremičnin in tako naprej, vse do zakona o lokalni samoupravi ali zakona o nadzoru državne meje. A ključna poteza, ki bo usodno zaznamovala proces, ne bo sprejem zakonov, ampak uveljavitev novega ribolovnega režima, ki predstavlja najmočnejšo pravno-formalno vez med arbitražo in Evropsko unijo. Sprejem zakonov lahko namreč Hrvaška interpretira kot enostransko slovensko potezo in ne vzpostavitev ribolovnega režima, ki sodi pod pristojnost unije.

Slovenski ribiči za zdaj ne lovijo zunaj Piranskega zaliva zaradi zapletov pri uveljavitvi leta 1997 podpisanega in leta 2001 ratificiranega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), natančneje njegovega ribiškega dela. Ta je vse doslej ostajal globoko zamrznjen v godlji nesporazumov z našo južno sosedo, ki slovenskim ribičem zaradi nedoločene meje ni dovolila ribolova. Bo pa vse drugače z novim letom, ko bi morala v skladu s hrvaško pristopno pogodbo k EU stopiti v veljavo posebna ribolovna ureditev v severnem Jadranu. To, ki izhaja iz sporazuma SOPS, bi morali začeti uporabljati – in ta stavek je ključen –, »ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba«, kakor je zapisano v sporazumu med državami EU in Hrvaško. Tedaj bodo lahko slovenski, a tudi hrvaški ribiči po vsej verjetnosti lovili v vsem akvatoriju, od Ankarana do Limskega kanala oziroma Grgatovega rta Funtana. Na tem področju bodo lahko hrvaški in slovenski ribiči v skladu s pravom EU letno ulovili vsak po 100 ton pridnene (bele) ribe in male pelagične vrste rib (vključno s sardinami in sardoni), z do največ 25 ribiškimi ladjami, piše v dogovoru med Hrvaško in EU.

Natančno področje, kjer je dovoljen ribolov, je sicer še nejasno, razlaga pravnica dr. Vasilka Sancin. SOPS namreč skupno ribolovno področje umešča v teritorialne vode, kar bi pomenilo, da je v skladu z arbitražno odločbo iz njega izključen Piranski zaliv, ki ga je sodišče razglasilo za notranje vode. V hrvaški pristopni pogodbi pa je omenjen »morski prostor pod suverenostjo« Slovenije in Hrvaške, kar po mednarodnem pravu vključuje notranje vode, torej tudi Piranski zaliv. A bolj pomembno je, da lahko Slovenija prek uveljavitve tega režima v EU uveljavlja arbitražni sporazum. Če namreč Hrvaška slovenskim ribičem po 29. decembru ne bo dovolila vstopa v njihove teritorialne vode, bo s tem kršila pravo unije. Skladno s pogodbo o EU pa lahko v tem primeru komisija, kot varuhinja pogodb, druga država članica ali celo kak ribič sprožijo različne postopke. Mednarodno veljavnost arbitražnega sporazuma lahko pred EU sodiščem recimo preverijo slovenska sodišča (t. i. preliminary ruling), postopek ugotavljanja kršitev proti Hrvaški lahko začne komisija sama (infringement procedure), lahko pa se Slovenija odloči za tožbo Hrvaške. Vse te poti vodijo do morebitnih sankcij zoper kršitelja, ki jih določi Evropsko sodišče. Sankcije so v večini primerov finančne in trajajo tako dolgo, dokler se določena država ne »ukloni«. Po naših informacijah se Slovenija na opisani scenarij že pripravlja, to potezo pa pričakuje tudi Evropska komisija. Slednja se pripravlja celo na možnost, da bi začela postopek ugotavljanja kršitev proti Hrvaški sama – tako vsaj izhaja iz mnenja njene pravne službe, ki smo ga pridobili.

Evropska komisija se je z vprašanjem arbitražne razsodbe uradno ukvarjala zgolj enkrat, in sicer na zasedanju kolegija komisije 4. julija letos v Strasbourgu, po katerem je podpredsednik komisije Frans Timmermans javno sporočil, da od Slovenije in Hrvaške pričakuje implementacijo razsodbe. A vse podrobnosti srečanja tedaj še niso bile dosegljive javnosti, saj je uradni zapisnik nastal šele dva tedna kasneje. Na Mladini smo ga pridobili, iz njega pa je mogoče precej jasno razbrati, na kakšno pravno stališče se je komisija postavila. Še pred kolegijem je namreč predsednik komisije Jean-Claude Juncker generalnega direktorja pravne službe pri Evropski komisiji, Luisa Romera Requena, zaprosil za mnenje glede arbitražne razsodbe. Ta je Junckerju podal uradni odgovor. Po oceni pravne službe, je odgovoril, je arbitraža rezultat »veljavnega mednarodnega sporazuma«, ki ga je podpirala tudi EU, uporaba arbitražnega postopka za rešitev mejnega spora pa je izrecno navedena tudi v hrvaški pristopni pogodbi.

Predvsem poslanec Mahnič iz SDS bi lahko vedel, da je Slovenija prva pokvarila prej dobre odnose. S preprodajo orožja Hrvaški v njenih najtežjih trenutkih.

Še konkretneje Requen v nadaljevanju razloži, zakaj ima v tem primeru EU tudi pravne pristojnosti: »Čeprav je meja med državama bilateralno vprašanje, pa ima ta primer neposredne učinke na pravo EU, zaradi česar ima unija v tem smislu tudi jurisdikcijo. Na podlagi 17. člena pogodbe o EU, Evropska komisija nadzoruje implementacijo zakonodaje prek Evropskega sodišča.« Arbitražni sporazum, piše v zapisniku, naj bi neposredno zadeval pravo unije predvsem na področju skupne ribiške politike in zaščite okolja, sicer pa evropska pravna praksa ne dopušča dvoma, da morajo države članice izvrševati mednarodne obveznosti. Na koncu je Requen komisarje opozoril, da mora imeti unija stališče do zadeve tudi zaradi morebitne tožbe pred Evropskim sodiščem ali v primeru t. i. postopkov ugotavljanja kršitev, ki jih vodi komisija.

V zadnjih mesecih smo bili sicer priča številnim izjavam visokih evropskih predstavnikov, ki sta jih v javnosti Hrvaška in Slovenija interpretirali različno. Komentator Jutarnjega lista je recimo o zadnjem blejskem strateškem forumu zapisal, da ga je Slovenija uspešno izkoristila »za kampanjo proti svoji sosedi. Nasedla sta podpredsednika Evropske komisije Frans Timmermans in Federica Mogherini.« Sicer pa pravi, da EU nima instrumentov, s katerimi »bi Hrvaško prisilila v spoštovanje odločitve arbitražnega sodišča«. Kar pa ni res. Iz zapisnika je mogoče sklepati, da v omenjenih primerih ne gre za naključne izjave visokih predstavnikov EU, ki jih ti prilagajajo glede na politično opredeljenost in kraj obiska, ampak vendarle za stališče Evropske komisije, ki o primeru že vodi postopek, na koncu katerega so predvidene morebitne sankcije. V zapisniku namreč piše, da se komisija ne bo aktivno vmešala v postopek v času dogovarjanja obeh držav okrog podrobnosti uveljavitve arbitražnega sporazuma, torej v času prvih šestih mesecev po objavi razsodbe. Da pa se bo kasneje »kolegij (Evropske komisije; op. a.) vrnil k temu vprašanju in preučil napredek v smeri … celovite in pravične implementacije odločitve«.

Hrvaška vlada se brez dvoma zaveda izzivov, ki jo čakajo v prihodnosti. V tem smislu je mogoče razumeti tudi njihove zadnje poteze. Hrvaški premier Andrej Plenković je po nedavnem sestanku hrvaških parlamentarnih strank Sloveniji predlagal dvostranske pogovore o vprašanju meje s Slovenijo, s katerimi bi nadomestili arbitražno razsodbo. Hrvaški ribiči pa so razkrili, da Hrvaška Sloveniji predlaga kompromisno rešitev glede ribolovnega območja, in sicer oblikovanje nekakšnega nevtralnega ribolovnega področja, širšega od voda pod slovensko suverenostjo, v katerem bi skupaj lovili slovenski ter hrvaški ribiči. Čeprav te ideje delujejo dialoško, za koga morda celo mamljivo, pa je med njihovimi nameni tudi izničenje povezav med arbitražno razsodbo in pravom EU. O tem bosta na koncu očitno odločala Evropsko sodišče in Evropska komisija. Zadnji hrvaški predlogi so bolj kot Sloveniji namenjeni prav njim – mednarodni skupnosti. Arbitraža se namreč približuje trenutku, ko bodo o njeni veljavnosti odločale druge države. Zato je spoštovanje mednarodnih pravil zdaj še toliko bolj pomembno.

Spor s Hrvaško še naprej kaže vse svoje iracionalne plati. Čeprav je Hrvaška dobila 80 odstotkov vseh zahtevkov na kopnem, dogovor zavrača zaradi principa.

Tukaj pa ima Slovenija dve šibki točki. Ena je stranka SDS, katere poslanec Žan Mahnič je za pretekli teden sklical nujno sejo parlamentarnega odbora za obrambo z eno samo točko – pripravljenost Slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma. Druga pa je zunanji minister Karl Erjavec. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je minuli teden odstavila upokojenega hrvaškega admirala Davorja Domazeta Loša iz svojega sveta za domovinsko varnost zaradi njegove izjave, da lahko »hrvaška pehota v 48 urah doseže Ljubljano«. Grabar-Kitarovićeva je ob tem dejala, da »stanje med državama zahteva racionalno in odgovorno obnašanje, ne pa spodbujanja incidentov«. Medtem ko Hrvaška navidezno ponuja dialog, pa na drugi strani slovenski zunanji minister Karl Erjavec, kot kak opiti načelnik generalštaba, odkrito ponavlja, da dialog s Hrvaško ne deluje: Slovenija mora nadaljevati »s trdo, odločno politiko do Hrvaške«. V že skoraj predvolilni vročici se je Erjavec ta mesec celo večkrat pohvalil, kako je zadovoljen, da je »uspel s predlogom za zaustavitev članstva Hrvaške v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)«.

A sogovorniki, s katerimi smo razpravljali o tej Erjavčevi potezi, menijo, da gre za nepotrebno sprenevedanje. Slovenija z javnim nasprotovanjem članstvu Hrvaške v OECD namreč ni mogla »pritiskati« na Hrvaško, ker Hrvaška praktično nima možnosti, da bi postala članica. Profesor mednarodnih financ z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Mojmir Mrak pravi, da je slovensko nasprotovanje članstvu Hrvaške v OECD zanimivo kvečjemu v kontekstu »notranjih zadev EU«, saj je zelo verjetno, da Hrvaška v tem trenutku do tega članstva ne bi prišla, »tudi če temu mi ne bi nasprotovali in bi EU predlagala njeno kandidaturo«. Jasno je namreč, da bo ob novem valu širitve OECD najverjetneje vključena le ena članica EU, in sicer precej večja in pomembnejša Romunija, druge nove članice pa bodo iz drugih svetovnih regij. »Med neevropskimi državami OECD velja soglasna ocena, da je organizacija preveč evropsko usmerjena oziroma da ima preveč evropskih članic. Te države se torej zavzemajo za zelo restriktivno včlanjevanje novih evropskih držav, torej držav unije, oziroma pogojujejo včlanjevanje teh držav z včlanjevanjem neevropskih, tj. azijskih in latinskoameriških,« razlaga Mrak.

Arbitraža se približuje trenutku, ko bodo o njeni veljavnosti odločale druge države. Zato je spoštovanje mednarodnih pravil zdaj še toliko bolj pomembno.

Slovenska »kvazi-blokada« Hrvaške pri vstopu v OECD sodi v kategorijo nepotrebnega kvarjenja sosedskih odnosov. Dejansko bi moralo biti slovenskim politikom jasno, da je članstvo Hrvaške tako v OECD kot denimo v schengenskem mejnem režimu »vitalni« interes Slovenije. Vstop v EU je koristil Hrvaški, predvsem pa je koristil Sloveniji, ki je po letu 2013 izvoz v Hrvaško povečala za tretjino. To so racionalna dejstva, medtem ko mejni spor s Hrvaško tudi v zadnjih mesecih kaže vse svoje iracionalne plati. Čeprav je Hrvaška v skladu z arbitražno odločbo dobila 80 odstotkov vseh zahtevkov na kopnem, dogovor zavrača zaradi principa. In ker ga Hrvaška zavrača, se zdi, da ga Slovenija še bolj sprejema kot zmago. V takšnih primerih, nas uči evropska zgodovina, morajo države graditi na dialogu in tkanju drugačnih vezi. Končno pa tudi ni res, da je Slovenija tista, ki Hrvaški ves čas ponuja roko. Predvsem poslanec Mahnič bi lahko vedel, da je Slovenija prva pokvarila prej dobre odnose z našo južno sosedo. Na Hrvaškem največ zamer do naše države gojijo iz časa, ko je služila s preprodajo orožja sosedi v najtežjih, vojnih trenutkih. Zato naj bo nov sodni postopek zgolj izhod v sili.