Matjaž Ivanišin, režiser

Konec prejšnjega tedna je na 20. festivalu slovenskega filma predstavil kar dva dokumentarna filma in bil za oba nagrajen. Za film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je dobil vesno za posebne dosežke, za Playing Men, zanj je junija prejel tudi nagrado na festivalu avtorskega filma v Marseillu, pa vesno za najboljši dokumentarec. Čeprav filma spadata v isti žanr, pa sta po tematiki, po pristopu k temi, izraznih sredstvih in načinu pripovedovanja zgodbe povsem različni stvaritvi. Oba filma pa gledalca »posrkata« v svoj svet, definiran z avtorjevimi pravili.

Ni naključje, da je tema njegovega esejističnega dokumentarca Playing Men igra. Že dolgo se je namreč poigraval z mislijo, kako različne rabe te besede – govorimo denimo o otroški igri, igranju vloge v filmu, igranju glasbenega inštrumenta ali o igranju z ljudmi – predstaviti v filmu. Ko je naletel na moro, priljubljeno igro s prsti na italijanskem in istrskem podeželju, se mu je zgodba dokumentarca o naravi igre začela sestavljati. Pri igralcih more so ga fascinirala intenzivna čustva igralcev ob njenem igranju in nato, ob izstopu iz igre, hipna sprememba njihovih čustev. Ob izstopu je namreč zaznal pomenljivo ironijo do igre, ki so jo še delček sekunde prej jemali smrtno resno. Igra mora je osišče dokumentarca Playing Men, vendar je s kamero zabeležil še druge (nenavadne in arhaične) igre, ki jih moški igrajo v južni Evropi. V Turčiji je posnel tradicionalne rokoborbe, v Italiji igro s kotalečim kolutom sira, na Hrvaškem vaškega prvaka v metanju velikega kamenja itd.

Preizpraševanje narave igre zanj ni eskapistični odmik od sodobnega sveta, temveč refleksija o življenju, svetu in (filmski) umetnosti, kakor jo doživlja. »Pred začetkom igranja določene igre se dogovorimo o njenih pravilih in potem vstopimo v skoraj vzporedni svet, v katerem ravnamo v skladu s temi pravili. Podobno je pri filmu, saj se morata avtor in gledalec na začetku ‘dogovoriti’ o pravilih naracije, ki ji film sledi v podajanju sporočil,« pravi avtor. Seveda pa že sam dvopomenski naslov dokumentarca, torej igra moških ali igranje moških, sugerira (vsaj) dve branji filma, obe pa se stikata v premisleku o vlogi in identiteti moškega, kar avtor poudari z navedbo srbskega pesnika Vaska Pope v priredbi Nebojše Popa Tasića, ki pravi: »Življenje ni ideja. Če se ne razbiješ na koščke in ostaneš cel, potem lahko igraš.«

Ustvarjalna kriza sredi filma, ki jo »doživi« avtor, je poizkus ubežati vnaprej določenim pravilom igre v življenju in umetnosti. Po začetni predstavitvi pravil različnih iger se zato avtor zazre sam vase, v film vključi sestavine iz svojega življenja – precej pozornosti posveti tenisu, ki ga je v mladosti treniral – in sporoči, zakaj mora »kot ustvarjalec presekati z ustaljenimi pravili igre in vzpostaviti svoj tip igre in njenih pravil ter izbrati medij izražanja«.

Playing Men pravzaprav izpričuje zarezo v njegovem življenju. Mariborčan po rojstvu se je v osnovnošolskih letih posvečal športu, se držal pravil, ki sta jih narekovala šport in življenje, z umetnostjo pa jih je začel preizpraševati. Zagotovo so na njegovo odločitev, da se posveti filmu, vplivali njegovi starši. Oče, ki je delal kot filmski in televizijski snemalec, ga je navdušil za film, mama, psihologinja, pa je spodbudila njegovo zanimanje za notranje življenje posameznika. V njem sta spodbudila radovednost, ki je botrovala temu, da je kot študent filmske režije na AGRFT prevzel dokumentarni film za svoje izrazno sredstvo. Čeprav je za svoje filme prejel najvišje študentske nagrade, pa ustvarjanja noče ukalupljati v preizkušene matrice, kajti »čeprav si z vsakim delom nabiram izkušnje, pa rad začenjam vedno znova, da bi ohranil v sebi naivnost, odprtost, čudenje in radovednost do sveta«, pravi.

Nenehno si postavlja nove izzive in nova pravila. Pred nekaj leti se je v nagrajenem dokumentarcu z naslovom Karpopotnik na podlagi le deloma ohranjenega filma Karpa Godine iz sedemdesetih let odpravil v Vojvodino, da bi s filmsko kamero zabeležil kraje, kjer je snemal Godina, in naredil nekakšen »making off« njegovega filma. Za observacijski dokumentarec Vsaka dobra zgodba je ljubeze nska zgodba pa je štiri mesece v ljubljanski Drami sledil pripravam Jovanovićeve predstave Boris, Milena, Radko, da bi s sorežiserjem Rajkom Grlićem iz posnetega gradiva o ljubezenskem trikotniku med prvaki slovenskega gledališča ponudil v premislek »razmerja med intimnim in javnim, realnim in fikcijo in o tem, kako svoje osebne izkušnje vedno prepletamo z zgodbami, ki jih pripovedujemo«.

Zaveda se, da dokumentarni film ni objektivni zapis realnosti, saj se avtor »nikoli ne more skriti za svojim gradivom. Vsak prizor ali kader te razkriva«, pravi. Tudi njegov dokumentarec Playing Men se ne pretvarja, da je moški film, saj z izbiro sklepne pesmi My Rifle, My Pony and Me iz filma Rio Bravo z zanj značilnim humorjem sugerira, da za vsakim uspešnim moškim stoji dobra ženska.