Punkovski šus

Ko je frontman Chris Dodd skočil med obiskovalce in jim ob hrupni spremljavi sošpilavcev v obraz lajal svoja angažirana besedila, ni bilo težko razumeti, zakaj mediji Bad Breeding razglašajo za enega britanskih najvznemirljivejših koncertnih bendov. Bi bil pa vtis nedvomno še boljši, če bi se v majhni dvorani Kina Šiška zbralo več kot kakšnih trideset obiskovalcev in če bi bilo razpoloženje po intenzivnosti bliže punkovski razpaljotki na odru. Na prvi pogled bi slab obisk lahko pripisali dejstvu, da so Britanci godli na večer, ko so slovenski košarkarski izbranci v Istanbulu gazili Špance. Verjetno pa se je še tehtnejši vzrok preprosto skrival v tem, da se (ciljno) domače (anarho) punkovsko občinstvo (zaradi ideoloških zadržkov) pač že na daleč ogne Kinu Šiška.

No, Bad Breeding tovrstnih zadržkov očitno nima. Čeprav na aktualni turneji zaradi svojega v grajenje skupnosti usmerjenega etosa pogosto nastopa v skvotih, se ne izogiba večjih prizorišč. Širše občinstvo ga je denimo že pred dvema letoma spoznalo na priljubljenih britanskih festivalih Great Escape in Field Day, kjer si je odre delil s številnimi glasbenimi veljaki, kar pa skupine ni odzemljilo. Tudi svoj drugi, letošnji album Divide, je zasedba posnela v DIY-maniri, z njim (spet) pokritizirala britansko vladajočo elito, izid letošnjih volitev in vse večje družbene neenakosti, njeni člani pa so kljub vse večji prepoznavnosti obdržali svoje dnevne zaposlitve v domačem Stevenageu. Ekonomsko zaostalo mestece v bližini Londona in marginaliziranost tamkajšnjih prebivalcev sta hkrati ključen navdih za njihovo glasbo, s katero se močno opirajo na zapuščino punka in hardcora iz osemdesetih ter poznejše hrupne rockovske izpeljanke, ki pa jih, predvsem z besedili, prepričljivo prevajajo v aktualen čas.

Že na studijskih posnetkih intenzivna glasba v živo trešči še z večjo potenco. Okostje skladb po koncu drži neustavljivi ritem dvojec, hrupne, punkovsko ostre kitarske linije pa skoraj povsem preglasijo frontmana, ki pa kljub temu suvereno posreduje tista najključnejša sporočila. Da si je zasedba v slabih štirih letih delovanja nabrala osupljivo koncertno kilometrino, je jasno tako po njeni konfrontativni odrski prezenci kot skozi prizmo izjemne uigranosti, na račun katere lahkotno in premišljeno slalomira med različnimi izrazi. Pa naj si gre za reinterpretacijo zimzelenega hitiča iz Tarantinovega Šunda, reminiscenco na Motörheadov trademark komad Ace of Spades in še večkrat sveže, posodobljene hibride (post) punka in hardcora. K sreči jih slab obisk in zadržanost tistih nekaj udeležencev koncerta očitno nista preveč zmotila. Bi bila pa izkušnja nedvomno še mnogo lepša, če bi zasedba Bad Breeding nastopila v kakšnem napolnjenem klubu na Metelkovi ali v Rogu.