The National: Sleep Well Beast

+ + + +

The National je ameriška skupina, ki je na prelomu tisočletja zapustila domači Cincinnati in se odpravila v newyorško sosesko Brooklyn, kjer se je ravno tedaj zgodil opazen revival postpunka. Ta je zavladal newyorškim klubom in koncertnim dvoranam, posledično pa tudi radijskim postajam po vsem svetu. Toda The National za razliko od takratnih sodobnikov Yeah Yeah Yeahs ali pa The Strokes niso zaznamovala le velika postpunkovska imena, temveč je bilo v njihovi glasbi čutiti tudi vplive nekoliko starejših ikon rocka, kot sta Lou Reed ali Leonard Cohen. O tem pričajo zlasti melanholična, pogosto tudi dvoumna besedila in sugestivni baritonski vokal frontmana Matta Berningerja.

Skupina – njeni člani so poleg Berningerja še brata Dessner (kitare, klaviature) in brata Devendorf (ritem sekcija) – je že od debitantske plošče, poimenovane kar The National (2001), gradila prepoznaven glasbeni izraz. Zaznamujejo ga premišljene melodične in ritmične strukture, kakovostna besedila in markanten Berningerjev vokal; vse to jim je, predvsem po velikem uspehu plošč Alligator (2005) in Boxer (2007), pomagalo, da so se iz relativno neznanega benda preobrazili v eno bolj cenjenih atrakcij indie rocka. Z vsako novo ploščo so postajali tudi vse bolj profesionalni, njihove stvaritve pa vse bolj dovršene in hkrati prilagojene odličnim nastopom v živo.

Na enako začrtani poti ostajajo tudi ob izidu sedme plošče Sleep Well Beast, ki prihaja štiri leta po kritiško hvaljeni Trouble Will Find Me, s katero so The National dosegli ustvarjalno zrelost in zavidljiv sloves v indie rock krogih. Toda zdi se, da so tudi tokrat naredili korak naprej. Poskrbeli so denimo za novosti v svojem glasbenem izrazu, nadgradili so ga s kopico minimalističnih elektronskih posegov; ponekod s prevladujočimi sintetizatorji in drugimi elektronskimi efekti, drugod z opaznimi elektronskimi ritmičnimi intervencijami, kljub vsem tem posegom pa so uspeli ohraniti svojo prepoznavnost.

Potem je tu še vsebinska plat plošče. Vrti se predvsem okrog temne plati zakonov in dolgoletnih intimnih razmerij, zato niti ni nenavadno, da je Berningerju pri pisanju besedil pomagala soproga Carin Besser. Imajo pa nove skladbe zagotovo tudi politično konotacijo, zlasti ironična Turtleneck, ki na precej neposreden način kritizira trenutno ameriško oblast.

Ni kaj, The National so ustvarili še eno več kot dobro ploščo. Dvoumna besedila, umirjen tempo glasbe in različni minimalistični glasbeni posegi zasedbo postavijo ob bok skupinam Arcade Fire, Grizzly Bear ali Broken Social Scene. Umirjeno, inteligentno in inovativno hkrati.