Pod gladino

Ko smo pred dobrimi štirimi leti v prvi sezoni nadaljevanke Skrivnost jezera (Top of the Lake) avtorice Jane Campion ob robu samotnega novozelandskega jezera prvič naleteli na Elisabeth Moss (Oglaševalci, Deklina zgodba) v vlogi detektivke Robin Griffin, je bila pred nami serija epizod, ki smo jih slovenski gledalci vse preveč zlahka povezali z okoljem, v katerem je sojeno živeti nam samim. Ne samo Avstrijec, ki v kleti hrani raznorodne spominke na svojo pedofilsko preteklost, temveč splošno ozračje na Južnem otoku, pri katerem je pokrajina edina stvar, ki bi ji brez pridržka lahko pripisali lepoto – ozračje v majhni skupnosti, v kateri stare zamere kraljujejo z roko v roki s tihim dogovorom, da mora vse potekati, kot je potekalo od nekaj, lenobna in disfunkcionalna javna uprava, ki bo vedno rajši prihranila nekaj malega denarja, kot organizirala reševalno akcijo za izgubljeno nosečo najstnico, in globoko zakoreninjena patriarhalna razmerja, sredi katerih je skoraj vse lažje, kot biti ženska na tradicionalnem moškem položaju –, vse to nas je, čeprav je šlo za Novo Zelandijo, na vsakem koraku opozarjalo, da je tudi tukaj Slovenija.

Kot prenekatera detektivka je bila tudi prva sezona Skrivnosti jezera do zadnjega vlakna prepletena z okoljem, iz katerega je izvirala – v prostranih prostorskih kadrih je slikala njegov portret in v medsebojnih odnosih ljudi, kakršni se radi zaredijo na negostoljubnih obronkih sveta, izrisovala kritiko tega okolja. Zdelo se je, da brez njega ne more preživeti, in vendar se je Jane Campion (na grozo nekaterih) odločila, da Robin Griffin in z njo drugo sezono nadaljevanke preseli z jezera ob morje in preuči, ali teme, ki se jim je odločila posvetiti, podobnim vzorcem kot na Novi Zelandiji sledijo tudi v Avstraliji. Verjetno ni treba posebej opozarjati, da si je odgovorila pritrdilno.

Skrivnost jezera je od svojega začetka imenitno izkoriščala policijski okvir in to, da bomo, ne glede na to, kakšno zgodbo spremljamo, ves čas priča temu, kako se vanj prilega ženska policistka. V drugi sezoni, tako kot v prvi, lahko vsaka ženska, ki je kdaj delala v pretežno moškem kolektivu, z nekaj grenkega zadovoljstva spremlja nelagodje, kakršno je morala izkušati tudi sama, z nepriznavanjem njegove upravičenosti vred. Od samoumevnega spolnega nadlegovanja na delovnem mestu do neznosnega naprezanja za vsako ped avtoritete in vztrajnega opominjanja, da je tisto, čemur se posveča, bržkone nepomembno, mora Robin Griffin – tudi sama žrtev posilstva in najstniška mati, ki ji celo ženska, ki je njeno hčer posvojila, zadovoljno oponaša, česa vsega si prava mati nikdar ne bi smela dovoliti – prežvečiti poln paket ponižanja, s katerim policijske nadaljevanke, ki so tako ali tako moški žanr par excellence, postrežejo izjemno redko.

Pri tem si je nadaljevanka z drugo sezono, podnaslovljeno Kitajsko dekle, privoščila tudi zajetno količino premišljevanja o odnosih med materami in hčerami. O tem, kako prevelika pričakovanja ne nagradijo nujno z dobrimi rezultati, temveč utegnejo kot stranski učinek proizvesti negotovosti, iz kakršnih se rojevajo slabe odločitve, predvsem, kadar je v igri ljubezen. Pri tem bi bilo morda hecno opozoriti na zabavno dejstvo, da je Jane Campion vlogo hčerke, ki jo je Robin Griffin, ko je bila še najstnica, oddala v posvojitev, dodelila Alice Englert – svoji lastni hčerki.

Druga sezona nas je nežno opomnila, da je nemogoče zapustiti strukturno mesto, v katero si se narodil. Še posebej, če si ženska, pripadnica nižjega sloja in priseljenka hkrati.

Prostorska širitev Skrivnosti jezera ni obrodila le širitve igralske zasedbe s prepoznavnimi ženskimi obrazi Gwendoline Christie (Brienne iz Igre prestolov) in Nicole Kidman (ki je bila letos odlična že v nadaljevanki Velike male laži), temveč tudi širitev problematike, ki nas je nežno opomnila, da niso samo majhna incestuozna okolja tista, ki radostno reproducirajo ustaljene vzorce moči, in da je tudi v tako imenovanem razvitem svetu, ki o samem sebi prav rad razmišlja kot o prosvetljenem in kozmopolitskem, tako rekoč nemogoče zapustiti strukturno mesto, v katero si se narodil. Še posebej, če si ženska, pripadnica nižjega sloja in priseljenka hkrati, ki prihodke lahko črpa zgolj iz trženja svojega lastnega telesa, pri čemer med tabo in zaslužkom stoji kopica posrednikov z vprašljivimi interesi.

Druga sezona Skrivnosti jezera se skozi prizmo detektivskega razkrivanja mreže, ki trguje z dekleti, ki so občasno zaposlena kot prostitutke, v vmesnem času pa kot maternice za otroke petičnih mater, obsojenih na neplodnost, večinoma posveča oceanskemu vpogledu v to, kako Zahod, ne da bi o tem kaj dosti razmišljal, vedno živi na račun Vzhoda, in kako moški, ne da bi o tem kaj dosti razmišljali, živijo na račun žensk. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da imajo tudi izkoriščevalci čustva in da so do njih (vsaj večinoma) upravičeni, a da bodo ne glede na to, kako globoko bodo utonili v svojo žalost, vedno ostali z glavo nad gladino. To pa je privilegij, do katerega brezpravnejši med nami v resnici nimajo dostopa.