Zgodba zasavskega rudarja, ki je odkril Hudo jamo

Film, posnet po avtobiografiji Mehmedalije Alića, ki je leta 2009 v Barbarinem rovu odkril eno od največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč 

Od 27. septembra dalje bo v Kinodvoru na ogled igrani film Rudar v režiji Hanne A. W. Slak, ki je nastal po življenjski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Alića in njegovi avtobigrafiji Nihče. Film o preprostem človeku, ki je tvegal vse, da bi naredil to, kar je prav in tako razkril eno najsrhljivejših skrivnosti slovenske povojne zgodovine, je na 20. Festivalu slovenskega filma prejel tri nagrade vesna (za najboljšo montažo, najboljšo glavno moško vlogo in najboljšo režijo). 

V filmu spremljamo rudarja Alijo, ki ga pošljejo odkopat rov, ki je bil zazidan od konca druge svetovne vojne. Njegova naloga je čim prej napisati poročilo, da v zapuščenem rudniku ni ničesar. Toda Alija kmalu odkrije, da rov ni prazen. Kljub vsem nevarnostim nadaljuje s kopanjem, dokler se ne dokoplje do neljube resnice: v rovu je skrito množično grobišče. 

Mehmedalija Alić, doma iz Srebrenice, je v drugi polovici sedemdesetih let kot najstnik prišel v Slovenijo. Izšolal se je za rudarja in kasneje postal rudarski tehnik. Ko so ga v novem tisočletju nadrejeni iz rudnika Trbovlje Hrastnik poslali na posebno nalogo v rudnik Huda jama, je v Barbarinem rovu marca 2009 odkril eno največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč. Ker se je neutrudno zavzemal za izkop, identifikacijo in pokop posmrtnih ostankov žrtev, so ga tik pred upokojitvijo odpustili. Leta 2013 je pri Cankarjevi založbi izšla njegova avtobiografija Nihče (Niko i ništa).

"Ko sem prvič slišala za odkritja v Hudi jami, sem bila šokirana in prizadeta, a do Alićeve izpovedi te zgodbe nisem slišala na način, ki bi mi pomagal soočiti se z njo, sprejeti nesprejemljivo in narediti korak naprej. Vedno so bile prisotne primesi političnega in zgodovinskega manipuliranja, ki ga prek svojega dela hitro začutim. Nihče ni govoril pristne, inertne resnice. In moja prizadetost je ostajala; občutek, da nekdo nekaj groznega še vedno skriva. Ostajala je tesnoba. Ko pa sem slišala Mehmedalijevo zgodbo, je bilo povsem drugače. Ta človek se ni bal resnici preprosto pogledati v oči. Govoril je resnico. Svojo resnico, toda neizkrivljeno resnico. Če bi po Alićevi zgodbi posnela dokumentarni film, bi morda nastal intimen, subjektiven, tudi poetičen dokumentarec, a to ne bi bilo prav. Fikcija je strogo strukturirana. Je logična. Je disciplinirana. Je objektivna zato, ker se ne dela, da to je. Je tudi zdravilna. Pripovedovanje zgodb je ustvarjanje in ohranjanje kolektivnega. Zgodba pripada tistim, ki jo poslušajo. Zgodba pomaga razumeti nerazumljivo, sprejeti nesprejemljivo, premagati strahove, odgnati tesnobo, najti pogum, poiskati izhod, se osvoboditi demonov in napraviti korak naprej," je zapisala režiserka.

"Ko sem prvič slišala za odkritja v Hudi jami, sem bila šokirana in prizadeta, a do Alićeve izpovedi te zgodbe nisem slišala na način, ki bi mi pomagal soočiti se z njo, sprejeti nesprejemljivo in narediti korak naprej." (Hanna A. W. Slak, režiserka)

Film je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2018. Strokovna žirija je v obrazložitvi je med drugim zapisala, da "film odlikujejo odličen ritem, spretna dramaturgija, podprta z učinkovitostjo in razumljivostjo dialogov, občutena montaža in natančna ter učinkovita zvočna podoba. Sam filmski izraz prinaša jasnost z realističnim pristopom, ki film zaznamuje in s spretnim prepletom različnih ravni protagonistovega osebnega doživljanja gledalca ne pusti ravnodušnega."

Hanna A. W. Slak je diplomirala iz filmske in televizijske režije na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1997 se ukvarja s pisanjem scenarijev, režijo in montažo. Od leta 2007 živi in dela v Berlinu. Posnela je več mednarodno priznanih igranih, dokumentarnih in animiranih filmov, med drugim Slepa pega (2002; nagrada za najboljšo režijo v Sofii ter nagrada ekumenske žirije in Don Kihotova nagrada na festivalu Cottbus)) in Tea (2007; štiri nagrade vesna na Festivalu slovenskega filma, vključno z nagrado za najboljši film). Kot montažerka sodeluje z berlinskimi eksperimentalnimi filmarji in dokumentaristi. Vez z domovino ohranja tudi s pisanjem za slovenske filmske publikacije in kot tekstopiska za eksperimentalno sonorično gledališče Hanne Preuss, o katerega delovanju na Japonskem je nastal dokumentarni film SonoLog (2011). Je tudi soavtorica dveh celovečernih igranih omnibusov, Desperado Tonic (2004) in Neke druge zgodbe (Neke druge priče, 2010). Rudar je njen tretji celovečerec v samostojni režiji.

SQSisvHcOd8