Ko digitalizacija zaposlene spreminja v robote

Strahovi, da bodo ljudje postali takšni kot stroji, so veliko starejši, kot mislimo

Večina poročil o uporabi novih tehnologij v podjetjih se osredotoča na strah, da roboti na delovnih mestih izrivajo ljudi in tako povzročajo brezposelnost. Kaj pa, če nas ta poročila odvračajo od drugih posledic avtomatizacije, ki spreminja delavce v robote, v Guardianu pišeta profesorja Brett Frischmann in Evan Selinger. Strahovi, da bodo ljudje postali takšni kot stroji, so veliko starejši, kot mislimo.

Sistem dela prek digitalnih platform, kot je Uber, kjer nimajo glavne vloge ljudje, ampak računalniki, ima svoje korenine v teoriji upravljanja, ki jo je v začetku 20. stoletja razvil Frederick Taylor. Kot mladenič je delal kot poslovodja v trgovini jeklarne v Filadelfiji, kjer je odkril neučinkovitosti, za katere je ugotovil, da so posledica slabo oblikovanih spodbud, nemotiviranih zaposlenih, ki se včasih izogibajo delu, vodstvo pa je premalo vedelo o zaposlenih, njihovih nalogah, sposobnostih in spodbudah.

S sodelavci je Taylor naloge spremenil v vložke in rezultate, procese in postopke, ki jih je mogoče matematično analizirati in prenesti v recepte za učinkovito proizvodnjo. Tekoči trak, kjer delavci opravljajo ponavljajoče se naloge, da na koncu iz polizdelkov nastane končni izdelek, je najbolj prepoznaven primer taylorizma. S časom je taylorizem postal sopomenka za zlobno izkoriščanje delavcev, ki so obravnavani kot zobci v stroju, ki jih je mogoče nastavljati.

Medtem ko je leta 1917 stotisoč delavcev v Avstraliji protestiralo, ker so jim delodajalci uvedli kartice za registracijo časa, ki so ga preživeli na delovnem mestu in na odmoru, so danes takšne kartice nekaj povsem običajnega.

Medtem ko je leta 1917 stotisoč delavcev v Avstraliji protestiralo, ker so jim delodajalci uvedli kartice za registracijo časa, ki so ga preživeli na delovnem mestu in na odmoru, so danes takšne kartice nekaj povsem običajnega. Pred sto leti so kartice delavci razumeli kot sredstvo za zatiranje, saj so menedžerjem omogočale, da so lahko ugotovili, kako hitro je posameznik delal in od njega, če so ocenili, da je prepočasen, zahtevali, naj dela hitreje. Ta sistem so označili kot »robotizem«.

Sodobna digitalna različica taylorizma je močnejša, kot si je njen izumitelj lahko predstavljal, in bolj razčlovečuje ljudi, kot so napovedovali prvi kritiki. Tehnološke inovacije menedžerjem omogočajo, da lahko na zelo lahek način hitro in poceni zbirajo, obdelujejo in ocenjujejo zaposlene ter na podlagi množice informacij ukrepajo. V sodobni informacijski dobi se je Taylorizem razširil zunaj zidov tovarn.

Karen Levy, profesorica na univerzi Cornell je dokumentirala, kako sodobni taylorski sistemi zmanjšujejo samostojnost delavcev ter nagrajujejo odpovedovanje spanju in hitrejše delo. Sodobna tehnologija omogoča veliko bolj prefinjen in skrit nadzor zaposlenih, kot v Taylorovem času. Pred sto leti so zaposleni vedeli, kdaj so pod nadzorom menedžmenta, saj so jih nadzirali s štoparicami in beležkami v rokah. Danes je prek pametnega telefona ljudi mogoče slediti in nadzirati 24 ur na dan.

Ker je Taylorjeva logika z digitalizacijo postala del našega vsakdana, ni enostavne rešitve, kako to ustaviti. Poskusiti je treba z zakonodajo in okrepitvijo institucij, kot so sindikati. Korak v pravo smer je »pravica do odklopa«, ki so jo uvedli v Franciji, čeprav ni idealna rešitev. V skladu s to pravico delodajalci s 50 ali več zaposlenimi ob koncu redna ali med prazniki ne smejo pošiljati elektronske pošte.

Poskusiti je treba z zakonodajo in okrepitvijo institucij, kot so sindikati. Korak v pravo smer je »pravica do odklopa«, ki so jo uvedli v Franciji, čeprav ni idealna rešitev. V skladu s to pravico delodajalci s 50 ali več zaposlenimi ob koncu redna ali med prazniki ne smejo pošiljati elektronske pošte.

Potrebujemo tudi spremembo razmišljanja. Taylorizem se začne s prepričanjem, da je izmikanje delu v naravi zaposlenih. Čeprav je vedno nekaj takšnih, ki izkoriščajo sistem, za večino to ne velja. Če so vodilni prepričani, da morajo zaposlene stalno nadzirati in jih tako prisiliti, da so produktivni, s tem povzročajo nizko delovno moralo in zaposlene prisilijo, da se obnašajo kot viri, ki jih je treba povsod kontrolirati. Ljudje namreč prepogosto postanemo to, kar se od nas pričakuje.

Na papirju lahko siljenje ljudi, da se obnašajo kot stroji, prinese večjo učinkovitost. Sodobni taylorizem pa je grožnja nečemu, kar sodobne analize trga ne zajemajo. To je vrednost biti človek.