Prava rap fešta

Hiphop (vključujoč R & B) je letos prvič v ameriški zgodovini uradno postal najpopularnejši glasbeni žanr. Širokemu občinstvu se je prikupil tudi pri nas, kar so v zadnjih treh tednih potrdili trije koncerti, s katerimi so newyorška raperska zvezdnica Nokia, domači (ob)raperski fenomen Matter in newyorški raperski veljak Ghostface Killah napolnili ljubljanski Kino Šiška. In to kljub temu, da vsi trije nagovarjajo zelo ali pa vsaj precej različno občinstvo. V primeru Ghostfacea so to predvsem privrženci starošolskega rapa, tistega iz zlatega obdobja devetdesetih, ki ga je med drugim močno zaznamoval legendarni in mega vplivni Ghostfaceov matični kolektiv Wu-Tang Clan. Ni presenetljivo, da je bil njegov ponedeljkov nastop zato precej nostalgične narave. A to še zdaleč ne pomeni, da smo na odru gledali odcvetelega raperskega velikana.

Ghostface je, čeprav je ostal zvest izrazu iz devetdesetih, še vedno v zelo dobri kondiciji. To potrjujejo že njegove konsistentno dobre solistične plošče, s katerimi si je pridelal sloves verjetno najbolj cenjenega wu-tangovca. Je pa kljub temu razumljivo, da je njegova samostojna kariera ostala v senci izjemne priljubljenosti kolektiva, saj je ta za vselej zacementirala usode njegovih članov.

No, sodeč po repertoarju ljubljanskega koncerta, ki je bil v dobršnem delu sestavljen iz skladb Wu-Tang Clana, se je Ghostface s to usodo sprijaznil. S tem pa je na svoj račun očitno prišla tudi večina obiskovalcev, ki je v vročičnem vzdušju skupaj z njim in »posebnim gostom« Killah Priestom, vidnim sodelavcem Wu-Tangovcev, odrapala večino skladb. Za nameček je naključno izbran fen, ki sta ga glasbenika povabila na oder, s suvereno odrapanim verzom komada Protect Ya Neck (ki ga je v izvirniku rapal ODB) poskrbel celo za enega najbolj evforičnih trenutkov.

To (brezsramno) zabavanje občinstva, tudi ob pomoči fenic, ki so na odru poplesavale ob ritmih R & B šlagerjev, ali pa ob rapanju na rock hitiče, je sicer poskrbelo za nekaj negodovanja tistih, ki so si Ghostfacea in Killaha Priesta želeli doživeti v resnejši različici. Vendar njune (neštetokrat) dokazane emsijevske in besedilne veščine tokrat pač niso bile v ospredju. Je pa hitropotezen scenosled komadov, od katerih smo praviloma slišali le dva ali tri verze, z nepopustljivim tempom izjemno razpoloženje stopnjeval od začetka do konca njunega nastopa.

Že zato je vsakršno pokoncertno vihanje nosov povsem neumestno. Takšnega koncerta in takšnega odziva pri nas pač ne doživimo ravno pogosto. Koliko je odličnemu vzdušju botrovala izjemna priljubljenost Wu-Tang Clana, koliko priljubljenost Ghostfacea Killaha in koliko sama koncertna izvedba, na tem mestu ne bomo ugibali. Je pa dejstvo, da je večina fenov dobila tisto, po kar je prišla (in še več). Tako tisti, ki so ob glasbi kultnega kolektiva in raperja odraščali, kot tisti, ki se v času njihovih začetkov še niso niti rodili.