Matter: Mrk

Okoli domačega tria Matter se, odkar je pred dvema letoma in pol skoraj sramežljivo stopil na glasbeno prizorišče, dviguje veliko prahu. Prvo leto delovanja je še tipal teren in se koncertno mojstril v manjših klubih, lani pa je bilo že jasno, da gre za nov fenomen, ki si priljubljenosti za nameček ne nabira z običajnimi trženjskimi manevri, pač pa preprosto z glasbo, s katero nagovarja širok profil poslušalcev. Njegov prvenec Amphibios je lani pristal na drugem mestu med najboljšimi domačimi ploščami po izbiri Radia Študent in 24ur.com.

A to še ni bilo vse. Matter je s kratkim filmom Pimpin Piaf dvakrat napolnil bežigrajski kino. Lani ga je za predskupino na koncert v razprodanih Križankah povabil Gramatik, letos je na dogodku Legit Shit med vsemi nastopajočimi privabil največ fenov. Njegov nastop v Pritličju je napolnil prizorišče pred ljubljansko mestno hišo, prejšnji petek, ob premieri plošče Mrk, pa še veliko dvorano Kina Šiška.

Toda pohoda skupine Matter niso prašile le trume fenov, temveč tudi nasprotujoča si mnenja. Nasprotnikom so se v ušesih zataknila predvsem nenavadna, menda banalna besedila, iz katerih niso znali (ali pa hoteli) razbrati smisla. Privrženci so iz njih izluščili besede in fraze, s katerimi so posodobili svoj slengovski besednjak ter v nadrealističnih zgodbah iskali prispodobe in globlje pomene. Nova plošča te dihotomije ne bo spremenila, se bo pa tehtnica bržkone še bolj nagnila na stran privržencev. Ja, Matter je z odliko prestal test druge plošče, ki je za veliko glasbenih ustvarjalcev po uspešnem prvencu precej zahtevna preizkušnja.

Trojec pri tem ni odkrival tople vode. V zgodbah je spet polno abstraktnih in humornih referenc iz njegovega Kamnika, nenavadnih filmskih, literarnih, stvarnih, tokrat celo zakrinkanih družbenokritičnih asociacij in introspektivnih razmislekov, ki skozi bizarno premetavanje besed ne postanejo nič oprijemljivejši kot na prvencu. Ampak saj veste, pristna poezija ima sposobnost sporočanja tudi, če je ne razumete. Vse, kar potrebujete, je nekaj domišljije. Če je premorete vsaj pol toliko kot izzivalna trojica, bodo zgodbe prej ali slej oživele. Opazen korak naprej pa prinaša tudi bolj trapovsko ukrojena zvočna podoba novih skladb, ki ostaja prepoznavno matterjevska, a hkrati navduši z dodelanostjo, subtilnostjo in postklubsko popoidno senzibilnostjo.

Na plošči resda ne boste našli novih Meduz, a tudi na tej so potencialni hitiči. Izjemna skladba Mana, za katero je trojec moči združil z rockovskimi (pop) psihedeliki persons from porlock, je hit postala že poleti. Se pa tista prava vrednost nove plošče skriva predvsem v zrelosti in koherentnosti, ki navdušita z vsakim vnovičnim poslušanjem. Bo to dovolj, da bo Mrk na lestvicah pristal še mesto više od prvenca?