Nostalgični pouk

MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti je letos že devetič pripravil festival Sonica, ki je bil tokrat zaznamovan s prakso, poznano že iz prejšnjih let. Prejšnji teden smo tako na različnih lokacijah po Ljubljani (Cankarjev dom, Kino Šiška, Pritličje, Rog, Švicarija in še kje) lahko prisluhnili vrsti glasbenih dogodkov s področja elektronske in elektroakustične glasbe, si na (avdio)vizualnih dogodkih ob ušesih razmigali še oči, udeležili smo se lahko delavnic, pa pogovorov z nastopajočimi umetniki, ki v nekaterih primerih svoje ustvarjanje križajo tudi z znanostjo. Po ugledu in kilometrini sta bili prvi imeni letošnje Sonice nedvomno nemška elektronska veterana Burnt Friedman in Atom TM, ki sta se v petek predstavila s kultnim projektom Flanger. Zato smo obiskali njun nastop, hkrati pa slišali še dodelan set domače dvojice Warrego Valles, ki ga krmarita uveljavljeni glasbeni kreativki NinaBelle in Nina Hudej.

Slednji poznamo predvsem iz konteksta techno glasbe, zato ta pričakovano zaznamuje tudi njun skupni izraz pod imenom Warrego Valles. A ta se hkrati, do neke mere, tudi izogne plesnemu izvoru. Ritmični del, iz katerega premišljeno pronicajo tudi elementi breakbeata, electroclasha in sodobnega trapa, resda še vedno vabi k pozibavanju. Dobijo pa precej večji poudarek atmosferične elektronske teksture, ki so bile ob tej priložnosti nadgrajene z vokalom in v živo premišljeno povezane v zaokrožen set. Ta je, skupaj s spremljajočimi vizualijami, prepričal tudi na velikem odru Kina Šiška.

Prostor sam je še pomembnejšo vlogo dobil z nastopom dvojca Flanger. Ne le zaradi »surround« zvočnega sistema, ki resnici na ljubo ni deloval najbolj prepričljivo, pač pa zato, ker se je dvojec s svojim hibridom analognih in digitalnih elektronskih inštrumentov na ogled postavil povsem v sredino dvorane, med obiskovalce.

Ker sta se glasbenika zvočno naslonila na zadnjo ploščo Lollopy Dripper (2015), je izraz dobil bolj elektronsko podobo kot na zgodnejših jazzovsko obarvanih ploščah, obenem pa je sam princip živega ustvarjanja ostal enak. Ta sloni na logiki skupinske improvizacije, ki se je dvojec kljub redkemu nastopanju v živo loteva suvereno. Je pa hkrati res, da bi podoben set pač lahko slišali že pred slabimi dvajsetimi leti. Na svoj račun so zato prišli predvsem nostalgiki in mlajše občinstvo, ki je dobilo izvrsten vpogled v starošolski način elektronskega koncertnega muziciranja.

Nekoliko presenetljivo je bil še bolj retro obarvan, koračniški, transoiden techno solistični set Atoma TM, ki se je od plesne klubske elektronike zaradi načelnih razlogov sicer distanciral že v zgodnjih devetdesetih. Ja, tisti, ki spremljamo njegovo še vedno drzno aktualno ustvarjanje, smo si morali priznati, da bi ga veliko raje slišali v sodobnejši podobi.

Kljub temu pa smo se zabavali tudi ob njegovem izletu v zlato obdobje rejva, s katerim je za nameček pripravil teren za klubsko plesno rajanje, ki je tisto noč sledilo v Rogu.