Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport ter kandidatka za predsednico republike

»Borut Pahor je mojster političnega marketinga, nedvomno, a marketing mora temeljiti tudi na vsebini, te pa v njegovem primeru žal ni.«

Ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič je v predvolilni boj za predsednico republike stopila pozno, ankete ji ne napovedujejo visoke uvrstitve. A to je ne moti, vseskozi dela, pravijo njeni sodelavci, predvsem pa naj bi si iskreno želela spremeniti nekatere stvari v slovenski politiki. Katere? Pravi, da politiki ne smejo izključevati, da so tukaj zaradi državljanov, da je prvi izmed njih, torej predsednik republike, tukaj zato, da je moralna avtoriteta, da vodi, daje zgled. Maja Makovec Brenčič ima veliko energije, morebiti tudi zato, ker boksa, tam pridobiva moč. Boks je zahteven šport, vprašanje pa je, kako se bo ministrica znašla v zadnjih tednih predvolilne bitke. Kondicijo bo gotovo potrebovala, te dni so se ji namreč začeli upirati tudi učitelji.

Ste verni?

Verjamem v znanje, to je moja vera.

Kaj mislite o blagoslovu javnih šol? O dogodku, ki se je zgodil na prvi šolski dan ob odprtju šole na Polici pri Grosuplju?

72. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki govori o avtonomiji šolskega prostora, natančno določa, da se v šolah ne sme izvajati konfesionalna dejavnost.

Če torej poteka blagoslov z molitvijo, to pa pomeni verski obred, v šolskem prostoru, smo takšen dogodek dolžni prijaviti šolskemu inšpektoratu. V primeru odprtja podružnične šole na Polici smo to tudi storili. Postopek na inšpektoratu sicer še ni končan.

V tem primeru je šlo za izzivanje, povabili so vas na odprtje šole in vedelo se je, da bo tam blagoslov.

Še več, na ministrstvu smo že vnaprej opozorili tako ravnateljico kot župana, kaj določa šolska zakonodaja. In občina, ki je dogodek organizirala in zgradila novo stavbo, se je potem sama odločila, kot se je. Ali so izzivali ali niso, ne vem, to je vprašanje za župana. Res je sicer, da so blagoslovi, še posebno v ruralnem okolju, tradicionalni, vendar je pomembno, kje in kako potekajo. Če so na javni površini, če so v odprtih prostorih, če so tam, kjer ne kršijo zakonodaje, ni nič narobe, problematično je, kadar so znotraj javnega šolskega prostora.

Ali podpirate odločitev ustavnega sodišča, da so zasebne šole financirane enako kot javne? Ne zanima me političen odgovor, želim načelen pogled. Je to za vas pravično?

Vprašanje financiranja zasebnega šolstva je ideološko. Javno šolstvo je vse vključujoče, kakovostno javno šolstvo mora biti poglavitni steber naše družbe in ga moramo kot takšnega obvarovati. Mora pa sistem dopuščati tudi zasebno šolstvo.

Ponavljam vprašanje. Kaj mislite o pravici do enakega financiranja zasebnih in javnih šol?

Ni bistveno le financiranje, bistveno je, kakšna so varovala javnega šolstva. Ne zavedamo se, v koliko okoliških državah so v zadnjem času morali tudi zaradi nazorskih in drugih vprašanj zapirati zasebne šole. Predlog novega zakona, ki naj bi uresničil zahtevo ustavnih sodnikov, torej ne govori le o financiranju, pač pa določa, kako se varujeta kakovost in odprtost javnih šol. V resnici je ključnega pomena predvsem varovanje javnih šol, ne pa financiranje zasebnih. Financiranje zasebnih šol ne sme biti v škodo javnega šolstva.

Se vam zdi nenavadno, kot predsednica republike naj bi namreč predlagali tudi ustavne sodnike, da sta si bili dve odločbi ustavnega sodišča o enaki zakonski materiji diametralno nasprotni?

Čas, kontekst, družba, razumevanje prava, vse to se spreminja, a hkrati bi si želeli neko pravno kontinuiteto pri delu ustavnega sodišča. Ustavni sodniki bi morali po svoji strokovnosti, pravni integriteti, po poznavanju tvarin, odsevati, kar narekuje pravo. Žal vedno ni tako, odločitve so velikokrat različne, nepopolne, nejasne. Kako je to mogoče?

Očitno vas personalna sestava zadnjih posadk na ustavnem sodišču ne prepriča.

Če se postavim v vlogo predsednice republike, bi sama skrbno pretehtala strokovnost, osebno integriteto in apolitičnost kandidatov, apolitičnost na vseh ravneh imenovanja.

Ta nadzorstveno-politično-pragmatični ključ, ki ga uporablja Borut Pahor, pa tudi še kdo pred njim, malo desni, malo levi, malo liberalni, malo konservativni, ni dober?

Blizu so mi strokovnost, kompetentnost, človek z integriteto, vedenjem, znanjem.

Ima predsednik republike premalo pristojnosti?

Absolutno, zato v svojem programu predlagam dve novosti: prva je, da na pobudo sodnega sveta imenuje sodnike, kar bo depolitiziralo sodno vejo oblasti, druga je možnost ustavnega veta. Sama bi ga denimo uporabila pri zakonu o tujcih in vprašanju, ali ta zakon preveč omejuje človekove pravice.

Zanimivo. Ste članica vlade, ki je ta zakon predlagala, zdaj je na ustavnem sodišču, ker je pri njem varuhinja človekovih pravic zaznala vsaj šest domnevnih kršitev ustave. Zakon je sprejela vaša koalicija, potrdili so ga vaši poslanci.

Gre za pomembne pravne dileme in predsednik ali predsednica republike bi morala imeti ob takšnih primerih možnost, da bi se v dvomu obrnila tudi na ustavne sodnike.

Čakajte, ste torej skeptični do zakona ali niste?

Ne gre za skepso, kot predsednica bi si želela, da o pravnih dilemah, med razpravo so jih omenjali tudi strokovnjaki, na koncu presodijo ustavni sodniki. Ta ustavni veto, pravica do zahteve po utemeljeni presoji, po varovanju ustavnih vrednot, je ena od pristojnosti, ki pri nas manjka predsedniški funkciji. Predsedniški ustavni veto poznajo tudi druge demokratične države.

Se vam zdi, da je Slovenija sprejela dovolj beguncev?

V tisti izredni situaciji nismo razmišljali zgolj o varnosti naših državljanov in državljank, pač pa tudi o človeški obravnavi vsakogar, ki se je znašel v vlogi begunca. Nikoli ne vemo, kdaj bomo sami v podobni vlogi. Ne gre za vprašanje številk, ampak za vprašanje človeka in človečnosti.

Slovenija je del Evrope, skupaj moramo najti način, kako urejati migracije. Nisem privrženka ne žic ne meja.

Nekateri trdijo, da begunci ogrožajo slovensko nacionalno identiteto. Se strinjate? 

Sama sem privržena multikulturnosti in odprtosti. Pomembni sta tudi samobitnost in enotnost Slovenije, a kot del modernega sveta ne moremo preprečiti migracijskih tokov. Ti so danost zgodovine, dogajali so se od prvih začetkov človeške civilizacije. Migracije niso le negativen pojav. Poglejva podatke: med letoma 2020 in 2030 bo v Sloveniji zaradi nižje rodnosti okoli 20 odstotkov manjša populacija, ki bo takrat stara od 24 do 34 let, ta generacija je najbolj propulzivna, proaktivna, ima največ delovnega elana, energije, znanja, samozavesti.

Miro Cerar je lani na prvi šolski dan obiskal ljubljansko osnovno šolo Livada, bili ste z njim, gre za šolo, kjer izvajajo uspešne integracijske programe. Obisk takšne šole je bilo toplo politično dejanje v tisti histeriji sovraštva in lepa gesta. Ampak isti politik je zaukazal postaviti žico. Kakšen je vaš odnos do žice?

Tudi sama sem sedela v vladi, ko smo se o tem odločali.

Ste postavitev žice podprli?

Ja, v tistem trenutku sem zanjo tudi glasovala, predvsem zaradi okoliščin. Sama ne zagovarjam meja, nasprotno, prepričana sem, da v 21. stoletju Evropa ne potrebuje mej, tako kot ne podpiram Evrope različnih hitrosti, Evrope različnih državljanov, Evrope izključevanja – vsega tega demokratična Evropa ne bi smela dopuščati. A v trenutku odločanja smo morali zavarovati naše državljane in državljanke in hkrati s čim več človečnosti obravnavati ljudi, ki so prehajali Slovenijo.

Ta žica še vedno stoji, beguncev pa ni več. Bo stala še dvajset let?

Slovenija je del Evrope, skupaj moramo najti način, kako urejati migracije. Sama nisem privrženka ne žic ne meja.

V času žalostnega bega premraženih ljudi je Slovenija buhtela od sovraštva, laži, provokacij. Bi se moral predsednik republike odločneje odzvati, bi sami, če bi opravljali to funkcijo, spregovorili bolj jasno?

Predsednik bi moral imeti močen, odločen glas, glas, ki nekaj velja, ki je moralna in politična avtoriteta. V tem primeru ga ni bilo. Žal je bilo ponekod preveč zavračanja, spodbujanja sovraštva in premalo tolerance. Del politične opcije to izkorišča za nabiranje političnih točk in to obsojam. Sama sem kot ministrica, spomnite se zgodbe o mladostnikih brez spremstva v kranjskem dijaškem domu, poudarila pomen multikulturnosti, odprtosti in sprejemanja različnosti. V šolskem prostoru s tem praviloma nimamo večjih težav. Nasprotno, slovenski šolski sistem je tudi v Evropi prepoznan kot eden od tistih, ki zna in zmore dobro vključevati, recimo mladostnike brez spremstva ali pa begunske otroke z družinami.

Pa lahko slovenska šola vse te hvalevredne cilje izpolnjuje kljub varčevanju, ki jo je zadelo v zadnjih letih? Te dni se vam obeta učiteljski protest. Saj poznate raziskavo OECD, ki je pokazala, da je Slovenija med državami, ki so v času gospodarske krize najbolj skrčile delež javnih sredstev za izobraževanje?

Govorite o obdobju ZUJF-a.

Ja, med letoma 2010 in 2014.

Če pogledate obdobje od leta 2014, se prepozna krepitev finančnih sredstev.

Morda, a te dni se vam obeta učiteljski protest, učiteljske plače so pod povprečjem primerljivo zaposlenih v drugih poklicih.

Rast finančnih sredstev morda res ni tako skokovita, kot bi si želeli nekateri, pa tudi kot bi si želela sama, ampak samo za letošnje in naslednje leto je naš ministrski resor izmed vseh drugih pridobil največ sredstev. Zakaj? Ker kolege v vladi z močnim glasom prepričujemo, kako je za Slovenijo pomemben človeški kapital. Danes je Slovenija na lestvici, ki jo pripravlja Word Economic Forum, na desetem mestu med državami z največjim človeškim kapitalom, ob boku Japonski, Švedski, Norveški. Zakaj je tako? Ker imamo tako kakovostno šolstvo. Če želimo ta potencial podpirati, mora podpirati tudi to šolstvo. V šolskem sistemu se teče na dolge proge, luknja, ki je nastala v času nepremišljenega varčevanja, ne more hitro izginiti, prizadeta je bila cela generacija učencev in še več. A se pobiramo.

Zakaj so se v času ZUJF-a tako zelo skrčila sredstva v izobraževanju, znanosti? Gre za področji, ki naj bi Sloveniji pomagali iz krize.

To pa morate vprašati kreatorje ZUJF-a, predvsem tedanjega premiera Janeza Janšo, njegova vlada je sprejela te ukrepe. Res je, da je takrat v proračunu zmanjkovalo sredstev, vzrok za ta primanjkljaj pa korenini v prejšnjih obdobjih, predvsem v dveh mandatih, ki sta ju kot predsednika, eden za drugim, vodila Janez Janša in Borut Pahor. Takrat nisem bila v politiki, odgovorna sem za razmere po letu 2015. Pa ne gre samo za financiranje, opolnomočiti moramo tudi učitelje, ustvariti moramo okolje, ki bo dobro za mlade znanstvenike, podpreti moramo najboljše potenciale.

Sami se spomnite, kakšne težave ste imeli, ko ste se s finančno ministrico pogajali o več sredstvih za znanost. Uspelo vam je dobiti 19 milijonov evrov, to je nekaj, a ne dovolj, ravno danes so v Franciji napovedali, da bodo sredstva za znanost, višje šolstvo, raziskovanje povečali za šest odstotkov.

Trend upadanja sredstev za znanost se je v mandatu te vlade ustavil. Še več, leta 2015 so se sredstva za znanost primerjalno povečala za 5,6 odstotka. Zavezala sem se, da se bo leta 2018 področju znanosti namenilo dodatnih 19 milijonov evrov sredstev in to tudi izborila. Nekaj pa jih bomo zagotovili dodatno še letos. Na podlagi zakonske določbe znaša rast sredstev za študijsko dejavnost v letu 2017 6,2 milijona EUR, predvidena rast v letu 2018 pa je več kot 9 milijonov evrov. S tem smo glede financiranja že v letu 2017 dosegli referenčno leto 2011, v nadaljnjih letih pa bo rast postopno vodila do ciljnega obsega enega odstotka BDP-ja. Največje povečanje sredstev v proračunu za leto 2018 smo dosegli prav na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, in sicer plus 108 milijonov evrov.

Če že omenjava sredstva, se vam zdi, da namenja Slovenija preveč ali premalo sredstev za vojsko?

Slovenska vojska potrebuje modernizacijo, bi pa bilo mogoče razmišljati drugače. Slovenija je v Natu in ne razumem, zakaj ne uporabimo možnosti, ki nam jih ponuja Nato, možnosti v raziskovanju, v znanosti. Članstvo v Natu bi moralo biti dvosmeren proces, ne gre samo za nakup orožja.

Ustavni sodniki bi morali po svoji strokovnosti, pravni integriteti, odsevati, kar narekuje pravo. Žal vedno ni tako, odločitve so velikokrat različne, nepopolne, nejasne. Kako je to mogoče?

Kako vidite položaj učiteljev v primerjavi z drugimi poklici? Nekaj je razprava o plačah, pri čemer imajo uradniki z enako izobrazbo v povprečju višjo plačo, drugo pa problemi z ugledom, z avtoriteto. Veliko je besed o tem, kako starši hodijo z odvetniki v šolo, a relevantnih raziskav o tej problematiki ni.

Šola je vedno odsev družbe, današnja družba je izredno kompleksna, zahtevna, ima visoka pričakovanja. Takšni so tudi starši. Učitelj naj bi danes zmogel vse, zato imamo na ministrstvu veliko projektov, oblik različnih podpor učiteljem, da se opolnomočijo v tistih vedenjih in znanjih, ki jih od njih zahteva sodobno okolje. To je velik izziv. Sama sem velik podpornik ideje, da učitelji znova postanejo avtoritete, a da si to spoštovanje povrnejo zaradi dela, razumevanja, znanja, ki ga prenašajo na učence. Danes je znanje resnično razvrednoteno, njegova dostopnost je lažja, hitrejša, z nekaj kliki se doseže to, za kar smo se včasih trudili tedne.

Znanje, doseženo z nekaj kliki, ni enako tistemu, ki se pridobi v dolgih študijskih nočeh.

Seveda ne, a veliko ljudi misli, da je enako, da je danes, denimo, poučevati lažje kot nekoč. Prej velja nasprotno, izziv učiteljev – kako motivirati mlade, učenke, učence, ki so drugačni, ki svet razumejo drugače, ki so hitri, impulzivni, ki imajo kratkoročne motive, kako naj bo učitelj dovolj trden in močen, da bo samozavesten nosilec aktualnega znanja in hkrati še vzgojitelj – je danes večji.

Obstaja nekaj kritikov, ki vam očitajo stihijskost pri oblikovanju šolske politike, recimo pri uvajanju nacionalnih preizkusov znanja (NPZ) že v tretji razred osnovne šole. Zveza Društev pedagoških delavcev Slovenije je opozorila na pomanjkanje resnega konceptualnega premisleka o takšnem preverjanju znanja.

Ne morem se strinjati s to oceno, razprava o spremembah je trajala dve leti. Zdaj bo že v tretjem razredu učitelj ves čas spremljal razvoj posameznega učenca ali učenke in dobil uvid, kako otrok napreduje. Tako kot otroka spremljamo tudi na sistematičnih pregledih. Res pa je treba osmisliti pomen NPZ-jev, se o njih pogovoriti med učitelji in s starši. Slovenija ni edina država, ki pozna takšna preverjanja znanja. Kontinuirano spremljanje posameznika je pomembno za njegovo rast in razvoj.

Ne sprašujem o tem, s samo idejo o testiranju ni nič narobe. Problem je, da končni rezultati ne pomenijo veliko, da jih nekateri učitelji in šole ne jemljejo resno, podobno je z učenci, končne primerjave med šolami so spačene, testi so sami sebi namen.

Prav zaradi tega govorim o osmislitvi. NPZ bo sedaj v devetem razredu pomenil eno od ocen iz predmetov, vpisan bo v spričevalo, kasneje bo morda prinesel celo skupno končno oceno. Hkrati pa so NPZ-ji odlični za presojo uspešnosti devetletke. Rezultati, ki jih bomo dobili, nam bodo povedali, kako izboljšati delovanje šole kot celote, kakšni so primanjkljaji ali prednosti učencev, kako napredujejo po triletjih, kakšna je vloga učiteljev in podobno. Gre za dragocena orodja.

Zakaj so ocene edino merilo uspešnosti učenk in učencev?

Saj ne gre za ocene, mladi se dokazujejo tudi drugače, na različnih tekmovanjih, z interesnimi dejavnostmi, prostovoljstvom, delovanjem v lokalnem okolju, veliko je področij, kjer so uspešni. Ne, ocene niso edino merilo.

Res ne? Veliko staršev misli drugače.

Da, žal je tako. A, naj se vrnem k NPZ-ju, ta bo prikazal tudi razvoj, zorenje, dolgoročne spremembe v sposobnostih učencev in učenk. Vse to je pomembno. Na koncu ni merilo ocena, na koncu bi moralo biti merilo pridobljeno znanje. Po novem tako po maturi izdajamo mednarodne certifikate o znanju tujega jezika, ne gre za oceno, ampak za dokaz o nekem znanju. Te učenci dobijo avtomatično, še več, za 20.000 učencev jih bomo izdali za nazaj.

Pred dnevi ste tvitnili, da se zavzemate za to, da bi otroke lahko posvojile tudi istospolne skupnosti. Vlada, v kateri ste, se ni ravno angažirala v času drugega referenduma o družinskem zakoniku. Je vaše stališče drugačno od zadržanega Mira Cerarja?

Nič ni narobe, če je moje mnenje drugačno. In je drugačno. V politiki, tudi znotraj vlade, je pomemben pluralizem. Gre za osebne, intimne odločitve. Človek pove, kar misli, da je prav. Smo v 21. stoletju, poroke in posvojitve otrok v istospolnih skupnostih ne bi smele biti več vprašanje. To stališče bom zagovarjala tudi kot predsednica republike.

Smo v 21. stoletju, poroke in posvojitve otrok v istospolnih skupnostih ne bi smele biti več nikakršno vprašanje. To stališče bom zagovarjala tudi kot predsednica republike.

Podobno neskladje med vami in predsednikom vlade se kaže pri ideji o univerzalnem temeljnem dohodku. Vi podpirate premislek o njem, tri leta pa vlada o tej temi ni niti razpravljala, o UTD-ju je govorilo opozicijsko Zavezništvo. Ali gre zgolj za predvolilno idejo?

Finci o UTD-ju ne samo premišljujejo, stopili so dlje, poskusno so uvedli omejeni UTD in proučujejo njegove posledice. Ideja resnično potrebuje premislek in praktični preizkus, a sama verjamem, da lahko pomaga ljudem. Zato sem predlagala, da se tudi pri nas najprej uvede UTD vsaj za določeno skupino ljudi, recimo za mlade. Treba je razmišljati o pravičnejši prerazporeditvi bogastva, tudi tistega, ki temelji na donosnosti kapitala.

Veliko je drugačnih možnosti, veliko alternativnih politik. Kaj mislite o ideji skrajševanja delovnega časa, ki jo zagovarjajo nemški sindikati?

Ne bi govorila o krajšem delovniku, pač pa o fleksibilnem delovnem času.

Tudi o fleksibilnem plačilu?

Plačilo mora biti vedno v kontekstu opravljenega dela. Ne podpiram pa prekarstva, ki izčrpava in posamezniku ne omogoča, da bi uveljavil osnovne delavske pravice. Fleksibilnost dela zagovarjam v smislu večje učinkovitosti, produktivnosti, ki prinese večjo kakovost življenja. Danes sami sebe omejujemo s tem, da si ne pustimo svobode, svobode v smislu, da delaš zjutraj, ko imaš čas, popoldne preživiš z družino, zvečer dokončaš delovni dan. Tako se bo vzpostavilo večje ravnotežje med učinkovitostjo, produktivnostjo, predanostjo do dela in kakovostjo življenja. Zame je 40-urni delovnik danost, ki je ne bi spreminjala.

Bi se v Slovenji morala povečati minimalna plača?

Ne gre samo za minimalno plačo, kot najosnovnejši pogoj življenja, ki ga predpiše država, razmišljati moramo tudi o davkih. Naj tisti, ki imajo najmanj, plačujejo manj. V Sloveniji obstaja strukturno neskladje, ki bi ga morali preseči, gre za to, da je pri nas delo davčno zelo obremenjeno, premoženje nekoliko manj. Politika bo morala prej ali slej ugrizniti v to jabolko, poiskati bo morala nov konsenz.

Nekoč ste bili predsednica Društva za marketing. Marketing vam ni tuj, kako bi s tega stališča ocenili delovanje Boruta Pahorja? 

Borut Pahor je mojster političnega marketinga, nedvomno, a marketing mora temeljiti tudi na vsebini, te v njegovem primeru žal ni. Četudi gre za enega od najuspešnejših politikov v Sloveniji, po vlogah, po funkcijah, ki jih je opravljal, po načinu, s katerim se je prikupil volivcem. Naloga predsednika je pač v tem, da se odziva, da ima glas, da deluje vsebinsko. Marketing v stroki pomeni splet sociologije, psihologije in ekonomije, predvsem pa kaže zunanji videz neke podobe. A, ponavljam, žal v primeru Boruta Pahorja vsebine ni veliko, zato sama poudarjam odločnost in jasnost, tudi pogum, da postaneš prvi, ki v politiki izrazi svoj glas.

No, narediva preizkus, Borut Pahor je govoril o zadržanosti, zanima me, kakšno je vaše stališče do Katalonije?

Slovenci vemo, kaj pomeni pravica naroda do samoodločbe, hkrati tudi vemo, da sta potrebna mir in varnost, doma in v širši skupnosti. Politični proces morebitnega razhoda mora biti demokratičen, temelječ na pravu, kajti tudi v prihodnje bo potrebno sobivanje Katalonije s preostalim delom Španije.

Ko smo se osamosvajali v Sloveniji, je France Bučar rad govoril o pomenu prava, zanimivo, da ga omenjate tudi vi. Evropska komisija je namreč izjavila, da katalonski referendum nima pravne veljave.

Referendum je demokratično orodje, pravica glasu posameznika, na teh dvanajstih zvezdicah harmonije temelji vsa Evropska unija. Ne strinjam se s tistimi, ki bi radi omejili referendum, čeprav so to storili španski ustavni sodniki, ki jih je imenoval Madrid. Tudi Španija očitno ima, podobno kot Slovenija, težave z ustavnimi pravniki. Ampak če pogledava malo širše, če pogledava na nezaupanje v politiko, je to posledica tega, da se politiki med seboj velikokrat niti ne poslušajo. Marsikdo se v Sloveniji ne želi ukvarjati s politiko, marsikdo v Sloveniji o njej ne želi niti razmišljati, to me skrbi, premalo smo aktivni kot državljani. Tudi sama sem bila nekoč takšna, delala sem v svoji stroki, v znanosti, v nekem trenutku pa sem ugotovila, da lahko nekaj narediš tudi z neposrednim političnim angažmajem. Zdaj imam politični glas in tudi v tej vlogi sem se srečala z a priori zavračanjem, celo s sovraštvom, nezaupanjem, neznanjem. Dober politik bi moral razbrati, kako naj modro krmari med temi čermi, kako naj postavi most za državljane. Zato smo tudi tukaj.

Naj se tudi pri nas najprej uvede UTD vsaj za določeno skupino ljudi, recimo za mlade. Treba je razmišljati o pravičnejši prerazporeditvi bogastva, tudi tistega, ki temelji na donosnosti kapitala.

Sovraštvo, ki ga omenjate, se ne pojavlja le do tujcev, le do neznanega, sovraštvo, ali bolje zavračanje, šovinizem, podcenjevanje žensk so v Sloveniji postali skoraj družbeno sprejemljivi. Spomnite se, kaj se je dogajalo na dveh univerzah ...

… spomnite se, na »to mi delaj, miška« …

Bi nekoč kot predsednica za svetovalca na področju človekovih pravic povabili v službo uglednega pravnika dr. Boštjana M. Zupančiča?

Ne, nikakor, cenim ga kot strokovnjaka, v Slovenijo je prinesel neko širše razumevanje prava in pomena človekovih pravic, ampak njegovi pogledi na ženske, njegovi pogledi na enakost spolov so nedostojni.

Kako ste se počutili, ko vas je izžvižgala množica na sprejemu košarkarjev na Kongresnem trgu?

Vsakogar se takšen odziv dotakne, neprijetno je. A hkrati razumem jezo občinstva, pričakovali so fante, prišel je politik, zame je bila to učna ura. A namen je bil dober, želeli smo, da tudi z vladne strani javno pokažemo, kako so nam vsem – ne samo Sloveniji, pač pa tudi politikom – ti fantje vzor, kako smo jim lahko hvaležni. In fantje, košarkarji, so to razumeli, dobili smo veliko njihovih zahval, morda je bila na koncu nagrada res premajhna, a je bila vsaj eden od indicev, da nam ni vseeno, da jih podpiramo.

Zakaj se ukvarjate z boksom, ne pa recimo z jogo? So vam borbene veščine bolj všeč?

Ha, ha, včasih je čas tudi za jogo, a boksam zaradi motorike, zaradi učenja drugačnih gibov, zaradi moči, koordinacije, boksam v vrečo, s trenerjem, delam na tehniki boksa, ponavljam kombinacije. Deluje celotno telo, gre za energijsko zelo zahteven šport.

Pa ste pripravljeni na boks v predvolilni tekmi, recimo na afero o nadomestilih za stalno pripravljenost?

Ta zgodba je zame končana, vrnila sem vse, kar sem dobila izplačano, skupno je šlo za 14.000 evrov.