Se moramo pogovoriti o ustavnem sodišču?

Nad ustavnim sodišče je le modro nebo? Kar pomeni, da ima zadnjo in dokončno besedo glede najpomembnejših pravnih in tudi družbenih vprašanj, glede zakonodaje in človekovih pravic? Na vrhovnem sodišču se ne strinjajo, ustavno sodišče po njihovem mnenju presega svoje pristojnosti in pri svoji presoji odločb vrhovnega sodišča uporablja argument moči. O tem bi se morali pogovoriti, pravijo. Odkar so ustavni sodniki razveljavili zadevo Patria, res pogosteje razveljavljajo tudi druge sodbe vrhovnega sodišča in zdi se, da je pogovor o pristojnostih enega in drugega sodišča in razmerju med njima dejansko potreben.

Dialog med obema najvišjima sodiščema po zakonu sicer teče ves čas, na podlagi odločb enega in drugega sodišča oziroma na podlagi argumentov, ki jih vsebujejo sodbe. A na vrhovnem sodišču že dlje časa menijo, da to ni dovolj in da bi se morali odkrito pogovoriti tudi zunaj konkretnih odločb. V ta namen so pripravili analizo razveljavljenih odločb vrhovnega sodišča na ustavnem sodišču. Analizo so jim posredovali sredi leta in pozvali k pogovoru za zaprtimi vrati. A ker pravega odziva ni bilo, so pred časom analizo tudi javno objavili.

V njej so zapisali, da se zavedajo nekaterih lastnih težav in problemov, ki jih bo treba odpraviti, a da je po njihovem mnenju večja težava ravnanje ustavnega sodišča kot pa vrhovnega. Izpostavili so, da izsledki njihove analize narekujejo, da bi »morali z vso resnostjo proučiti možnost, da se v medsebojnem dialogu (ki v civilizirani družbi ne sme biti tabu) ponovno razmisli o razmerju med vrhovnim in ustavnim sodiščem«. Ustavno sodišče po njihovem mnenju prelahkotno in selektivno sodbe vrhovnega sodišča razveljavlja kot »arbitrarne« oziroma »očitno napačne«, kar vodi »v arbitrarnost samega ustavnega sodišča, ker je glede na moč in vlogo ustavnega sodišča v pravosodnem sistemu mnogo večja nevarnost za pravno varnost kot nepravilna odločitev (vrhovnega) sodišča«.

Dejstvo je, da se že vse od odločitve v zadevi Patria marsikdo (tudi v strokovni javnosti bi našli takšne ljudi) čudi odločitvam ustavnega sodišča, ki razveljavljajo pravnomočne sodbe, potrjene od vrhovnega sodišča, kot take, ki očitno kršijo človekove pravice. Visoka zavednost o človekovih pravicah na ustavnem sodišču (četudi kot posledica odločitve v neki zadevi zoper nekega politika) je lahko za družbo dobra stvar. Težavi pa sta predvsem dve. Majhnemu človeku, ki naj bi žel uspehe nekega politika, je z zakonom dostop na ustavno sodišče dejansko onemogočen. Dostop tja imajo predvsem vplivni in z dobrimi odvetniki opremljeni, in to niso mali ljudje, povprečni državljani. In tu se pojavi druga težava. In sicer da ima vse to zavedanje o človekovih pravicah za posledico predvsem onemogočeno dokazovanje že doslej najtežje dokazljivih kaznivih dejanj gospodarskega kriminala in korupcije … Saj ustavno sodišče posledično prav v teh zadevah postavlja nove pravne standarde glede varovanja človekovih pravic v kazenskih postopkih …

Na ustavnem sodišču so se na to odzvali s kratko izjavo za javnost. V njej so zapisali, da je »strokovna in splošna kritika v interesu boljše kakovosti ustavnosodne presoje zaželena«, a da se »morebitna nasprotja v stališčih med ustavnim in vrhovnim sodiščem lahko razrešujejo le po poti dialoga med sodiščema, ki poteka prek odločitev vrhovnega sodišča in odločb ustavnega sodišča«. Odgovorili so jim torej, da splošnega dialoga o vlogi obeh sodišč in razmerju med njima ne more biti, edini dialog je mogoč le prek odločb obeh sodišč. Uporabili so argument moči, da so vrhovnim sodnikom sporočili, da se lahko na ustavne sodnike obrnejo le z močjo argumentov.

Vrhovno sodišče je pred težko nalogo, saj je pregovorno (preveč) zadržanim ustavnim sodnikom njihovo odločanje v korist človekovih pravic težko očitati kot neprimerno.

Dr. Saša Zagorc s katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti meni, da je dialog med sodišči, zlasti tistimi, ki niso v tradicionalnem hierarhičnem oziroma instančnem razmerju, vselej dobrodošel. Tak dialog recimo ves čas poteka med sodiščem Evropske unije in evropskim sodiščem za človekove pravice. Razmerje med slovenskim ustavnim in vrhovnim sodiščem, pojasnjuje Zagorc, je deloma podobno, saj je vrhovno najvišje redno sodišče v državi, ustavno pa najvišje sodišče za varstvo človekovih pravic. Deloma pa je razmerje drugačno, saj ustavno sodišče v postopkih ustavne obtožbe preverja tudi skladnost sodb vrhovnega sodišča s človekovimi pravicami, »pri čemer po doktrini ’četrte instance’ ne presoja vseh očitanih procesnih in vsebinskih kršitev, ampak le tiste, ki pomenijo kršitev človekovih pravic«.

In kakšno je njegovo mnenje o trenutnem položaju, v katerem ustavno sodišče zagovarja le formalni dialog prek sodnih odločb, vrhovno pa zagovarja javni diskurz? »Menim, da sta oba pristopa pretirana. Nobene ovire ni, da sodišči vzpostavita dialog na načelni ravni, ki se ne tiče konkretnih primerov. Ta dialog naj poteka strokovno in za zaprtimi vrati, pri čemer se spoštujejo ustavne pristojnosti in položaj obeh sodišč. Zato me čudi reakcija vrhovnega sodišča z javno objavo poročila.« Dr. Igor Kaučič z iste katedre pa meni, da je dialog med tema dvema sodiščema mogoč le prek njunih odločb, in dodaja, da ustavno sodišče »v tem smislu ni brezprizivno, saj lahko vrhovno sodišče v isti ali enakovrstni zadevi odloči enako, kot je v razveljavljeni odločitvi, in z argumentacijo skuša spremeniti stališče ustavnega sodišča. Tak dialog je nekaj povsem običajnega, tako med sodišči kot med različnimi drugimi državnimi organi.« Odziv vrhovnega sodišča z analizo razveljavljenih odločb in njeno javno objavo se mu ne zdi primeren, saj kaže določeno mero užaljenosti. Bolj moder pa se mu zdi odziv ustavnega sodišča, da naj se zadeva rešuje kot doslej, formalno prek odločb sodišč. Vrhovno sodišče ima po njegovem vse možnosti, da dokaže svoj prav: »Saj nihče ne pravi, da vrhovni sodniki nimajo prav, le da bo do rešitve treba priti prek odločb enih in drugih.«

Drugače kot Kaučič pa nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič aktualni spor med najvišjima sodiščema vidi kot nekaj neobičajnega: »Neobičajen je enako, kot bi bil podoben spor med ustavnim sodiščem in sodiščem za človekove pravice, v katerem bi bilo ustavno sodišče užaljeno, da je evropsko odločilo drugače od njega.« Ribičič, ki je že kot ustavni sodnik veljal za »pozitivnega aktivista« v korist človekovih pravic, glede tega spora postavlja naslednje vprašanje: »Moramo se vprašati, čigave odločitve so bolj v korist varstva človekovih pravic, v korist ustavnih pritožnikov. Šele na podlagi takšne analize bo bolj jasno, kje gre za reakcije, za katerimi je vprašanje prestiža, in kje so kritike dela ustavnega sodišča upravičene, ker škoduje varstvu človekovih pravic in svoboščin.« In odgovarja: »Mislim, da bi takšna vsebinska analiza vodila do manj kritik na račun dela ustavnega sodišča.«

Ustavno sodišče, ki ni naklonjeno zagotavljanju pravic manjšinam in deprivilegiranim družbenim skupinam, hkrati dviguje pravne standarde za dokazovanje kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete.

Še dlje pa gre pri aktivizmu v korist človekovih pravic (ta je vsaj simbolno trenutno v prid ustavnemu sodišču) dr. Andraž Teršek z Univerze na Primorskem. Ustavno sodišče po njegovem mnenju »mora iti daleč, ko je treba iti daleč. Ustavno sodišče je in mora biti četrta veja ali veja sui generis. Vselej in ves čas odloča in je odločilno samo, ali počne, kar počne, z močjo argumenta in močjo prepričljive ustavniške teorije in filozofije. Pri tem mora biti odločno in pogumno, neomajno in aktivistično. Sploh in toliko bolj, ker je edina oblastna institucija, ki sploh resno jemlje ustavo in jo uporablja.« Teršek še dodaja, da če pride do nesoglasij med obema sodiščema, morajo biti ta vselej »prepričljivo utemeljena in argumentirana, stališča zagovarjana s strokovno pravoslovno suverenostjo in močjo prepričljivega ustavnega argumenta.«

Dejstvo je, da ustavni sodniki za (pogosto) razveljavljanje sodb vrhovnega sodišča namreč uporabljajo možnost, ki jim jo zakon daje kot izjemo, ne kot pravilo. A težko je ustavnim sodnikom, ki so zadnja leta poslušali očitke o preveliki zadržanosti pri odločanju v korist človekovih pravic, potem očitati nasprotno.

Iz povedanega je očitno, da si vrhovni sodniki ne morejo obetati pogovora o tem, kakšne so pristojnosti ustavnega sodišča in kakšne vrhovnega. Za zdaj so postavljeni pred dejstvo, da si bodo morali (ponovno) poiskati svoj prostor pod soncem – se podrediti stališčem, ki jih zavzema ustavno sodišče, ali pa vztrajati pri svojih. S slednjim načinom, če se ustavno sodišče ne bi uklonilo stališčem vrhovnega, bi morda sčasoma lahko prepričali tudi širšo strokovno in siceršnjo, ter še pomembneje, politično javnost, da bo nekaj glede vloge vsakega od sodišč treba spremeniti, doreči …