Politični mladi

O domnevni politični pasivnosti mladih pred predsedniškimi volitvami 

Pred slehernimi volitvami se govori o volilni neudeležbi mladih v Sloveniji. Nič drugače ni pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami. Zgodba je znana – nizka volilna udeležba, ki je sicer simptom večine parlamentarnih demokracij, naj bi predvsem pri mladih kazala na pojav politične pasivnosti. Mladi naj ne bi hoteli biti politično dejavni, pred to družbeno odgovornostjo naj bi bežali v udobje študentskega življenja, zabav, računalniških igric …

Z rešitvijo te težave bo na predsedniških volitvah nastopila kandidatka stranke SMC dr. Maja Makovec Brenčič. Mladim zagotavlja, da se zavzema »za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let«. S tem si želi pritegniti mlade, ki lahko že pri 15 letih vstopijo na trg delovne sile, k »večji participaciji v družbenem življenju«. V programu Makovec Brenčičeva izraža prepričanje, da bo tak ukrep spodbudil »razvoj politične kulture in zavedanje državljanskih vrednot«.

Vprašati se moramo dvoje – mar je taka poteza smiselna in ali so mladi zares politično pasivni.

Profesorica Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede se strinja s predlogom znižanja starostne omejitve: »Omejitev na 18 let je nesmisel, saj morajo mladi zelo zgodaj sprejemati pomembne odločitve v zvezi s šolanjem in zaposlitvijo. Tudi trg jim hitro prizna neko vrsto potrošniškega državljanstva.« Po mnenju Uletove je zagotovitev volilne pravice z 18. letom, torej omejitev priznanja političnega državljanstva, »ostanek tradicionalne družbe«. Samo priznanje volilne pravice, pasivne politične pravice, pa ni dovolj. »Mladi morajo biti priznani kot pomembni politični subjekti,« nadaljuje profesorica Uletova. To pomeni, da jim mora biti omogočena aktivna politična funkcija, torej možnost kandidiranja za politične funkcije.

Poleg tega se jim mora vsaj zdeti, tako kot drugim političnim skupinam, da je njihova problematika vključena v javno razpravo in politično obravnavo. Uletova pravi, da »sta se najprej družba in politika odpovedali mladim. Šele potem so se mladi odpovedali volilni udeležbi.« Tranzicijsko obdobje z neoliberalnim prehodom pa je tisto, ki naj bi pasiviziralo mlade in jih spremenilo iz »pomembnih subjektov družbenega razvoja« v »problematično skupino«. Navsezadnje so bili po drugi svetovni vojni med glavnimi graditelji prihodnosti. Kar je ostalo danes, je »kampanjsko ukvarjanje z njimi«, kot je to spet razvidno letos.

Bistvo problema domnevne politične pasivnosti mladih je enačenje nizke volilne udeležbe s politično pasivnostjo. Politike ni mogoče razumeti zgolj znotraj parlamentarne demokracije. »Mladi politično delujejo v civilnodružbenih pobudah, v prostovoljnih, javnih organizacijah.« Zanimanje za okolje, trajnostni razvoj nima prostora v vsakdanji politični razpravi, s tem pa se ukvarjajo številne organizacije, ki temeljijo prav na mladih. Stanovanjska problematika, ki jo država grobo zanemarja, je spodbudila k nastajanju stanovanjske zadruge Zadrugator, kulturno društvo ProstoRož se ukvarja z urejanjem javnih površin.

Mirjana Ule s FDV sklene, da sta za volilno udeležbo ključni »postavljanje temeljnih vprašanj mladih na dnevni red politične razprave in kandidiranje mladih za funkcije v političnih telesih«.