Ana Sluga, slikarka

Odraščala je v podeželski ustvarjalni družini na Notranjskem. Mama je bila akademska slikarka in vse življenje svobodnjakinja in njena hči se spomni, kako cenjeni so bili umetniki v času njenega otroštva, v osemdesetih. Velika podjetja so skrbela za kulturo svojih rajonov, pri njih je bila to Kovinoplastika Lož, ki je redno odkupovala mamine umetnine za darila in svojo nastajajočo zbirko. Tega niso počela zaradi marketinga ali davčnih olajšav, temveč v skrbi za kulturo lokalnega prostora. Danes te miselnosti žal ni več. Pa je vseeno tudi sama postala slikarka.

Že kot srednješolka je domov odhajala šele po peti, po štirih urah popoldanskega risanja. Čeprav je pozneje v svoji magistrski nalogi z naslovom Psihološki vidik človeške ustvarjalnosti opozarjala na nepojasnjen padec ustvarjalnosti pri otrocih v času pubertete, pri njej ni bilo tako. Morda zaradi ustvarjalnega okolja, ki jo je obkrožalo, pravi.

Njen letnik na študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje je bil med seboj zelo povezan, vodil pa ga je »guru« Gustav Gnamuš. Ves študij je bil prepleten s smehom in inteligentnim humorjem, res pa je, da se je bilo težko otresti močnega mentorskega vpliva. To je bil tudi čas zadnjih vzdihljajev komune, čas, ko je bilo življenje veliko bolj brezskrbno od tistega, ki ga študentje živijo danes. Niso se spraševali, kaj z diplomo, in tudi profesorji še niso čutili potrebe, da bi jih opozarjali na nastajajoči »kruti svet« zunaj akademije.

Grizenje za položaje je v kulturi nastopilo malce kasneje kot drugod, vsi padci, osebnostni, kulturni ali socialni, pa so poskrbeli za selekcijo. Kopica njenih kolegov se je umetnosti odrekla, nekateri zato, ker jim je bilo enostavno pretežko čez dan hoditi v službo za preživetje in zvečer razvijati globoke misli. Za umetnost namreč potrebuješ prosti tek, in če si ga ne zmoreš zagotoviti, se vizualna presenečenja preprosto ne zgodijo. Takšno spoznanje je lahko grenko, a tudi osvobajajoče. Sama je ugotovila, da si z delom, ki ni umetniško, lahko kupi svobodo, torej čas za ustvarjanje. Če pristaneš na to, se marsičemu odrečeš, a v tej svobodi potem počneš, kar želiš. Morda obveljaš za outsiderja. Morda te ne kličejo v nacionalne selekcije. A ustvarjaš.

Po akademiji je tako hitro, že pri šestindvajsetih, začela poučevati in predavati, seveda prekarno. Zdaj se poučevanju ne bi odrekla, tudi če bi imela brez njega dovolj za preživetje. Postalo je prostor, kjer lahko ob podajanju znanja sproti preverja in prevetri tudi lastne umetniške koncepte. Ves ta čas je seveda tudi slikala in se prebila s prefinjenimi cikli prepoznavnih motivov in umirjenih barvnih skal. Slikanja se najraje loti spontano in se šele kasneje ukvarja z vprašanjem, kje bi posamezni cikel razstavila. Tudi z letošnjo razstavo novega cikla Električna pokrajina v ljubljanski Galeriji Kresija je bilo tako.

Njeni cikli so v zadnjih letih postali zrelejši, njen izraz še bolj umirjen, nič več ironičen, zato pa prepričljiv, kot da bi govoril, našla sem se. Pred časom se je v njenem delu pojavilo zanimanje za delavsko, tovarniško tematiko in razvilo se je v občudovanje hangarjev in tovarn. Karkoli je v tem času naredila, pravi, je bilo občutje slik nekako industrijsko. A v industrijskem 19. stoletju se počuti domače in nostalgično se spogleduje tudi z marksizmom. Blizu ji je koncept deljenja, koncept, da so vsi ljudje enaki, a ne v smislu demokracije, temveč v smislu prakse, ki ni nikdar zaživela. Ni angažirana v slikarstvu, ampak v ustvarjanju boljšega človeka v boljšem jutri, v boljši državi, z boljšimi možnostmi.

Nenehno se spogleduje s tujino, že zato, ker ima nemške korenine, in v Nemčiji preživlja tudi veliko časa. Lani je v Leipzigu dobila delovni atelje in tam preživela štiri mesece. Takrat je opazila, da imamo v Sloveniji dobro družinsko življenje, da je poskrbljeno za varstvo otrok, za starše, za šolo, za profesorje. Tu je lepo vzgajati otroke, še so svobodni, še se igrajo na igriščih. Seveda pa vse ni rožnato, dodaja. Poleg gospodarskih in političnih imamo v Sloveniji velikanski kulturni problem, ki izvira iz absolutnega samozaničevanja. Navzven občasno kažemo pretirano samozavest, ki ne temelji na zdravi logiki.

V nemškem kulturnem prostoru se počuti varno. Veseli jo, da tam občinstvo ustvarjalca sprejme, ga imenuje »naš umetnik« in ceni njegovo delo. Ko pride mlad umetnik v tako okolje, si reče: V tej galeriji bom nekoč razstavljal. V Sloveniji tega ni. Tu je prva misel umetnikov na selekcioniranih razstavah: Zakaj me ni zraven? Prepričana je, da bi kulturniki morali znati pohvaliti drug drugega.

Prepričana je tudi, da lahko kljub temu, da smo narod s problematično identiteto, brez odnosa do svoje kulture, poiščemo svojo identiteto. Pa četudi so to osemdeseta leta. Četudi je to nekaj, kar ni doseglo vrhunca. Zgrajeni smo tu, v tem prostoru, na teh barikadah in to, kar je naše, je vse, kar imamo.