»Si hotla!? – Si dobla!«

Začel se je čas predsedniških soočenj in v preteklem tednu smo si jih z veseljem ogledali na nacionalki; najprej v studiu ob Dejanu Ladiki in Manici Janežič Ambrožič, nato pa še na domačih terenih predsedniških kandidatov, kar so v studiu ob voditelju Igorju E. Bergantu analizirali politični analitiki. Če bi morali iskati skupne značilnosti kandidatov, bi na hitro lahko rekli, da so vsi desničarji in da imajo podoben estetski čut. Maja Makovec Brenčič je imela skoraj identično bluzo kot Angelca Likovič, na terenu pa se je pokazalo, da imajo kandidati na svojih hišah radi rumene fasade.

SDS-ova kandidatka Romana Tomc je bila v stiski, ker ji je program prevzel Borut Pahor in tako zablestel kot najbolj desni kandidat v četici, ki je kar tekmovala v tem, kdo bo v blagoslavljanju šole videl manj spornega. Na tem mestu se je ločitve cerkve od države edina zavedala Maja Makovec Brenčič, ki se je tudi v naslednji oddaji pri Bergantu v anketi označila za najbolj levo. A da smo si na jasnem, Maja Makovec Brenčič ni bistveno bolj leva od Andreja Šiška, ki je na soočenju edini videl kaj spornega v tem, da je Borut Pahor v svojem mandatu največ pozornosti namenil prekopu ustaških kosti.

Komentatorji niso bili nič slabši od kandidatov, vrhunec je bil denimo, ko je Lisjak Gabrijelčič neposrečeno primerjal Angelco Likovič z Janezom Drnovškom, češ da je obema blizu duhovnost. Izkazal pa se je tudi prenapeti intelektualec Igor Bergant, ki je vseskozi dajal vedeti, kako se mu upira levica, in se je pri slehernem kandidatu, ki se je pozicioniral na levo, nekoliko zgražal. To je bilo najočitneje pri Maji Makovec Brenčič, kjer se je spraševal, kako nas je stranka SMC tako naplahtala s svojo sredinskostjo, če pa si zdaj drzne kandidirati kandidatko, ki se označuje za levo. Opazil je tudi, oko sokolovo, da njeni plakati niso modre barve, ampak vlečejo na oranžno. S tem je namigoval na – saj veste – Zares resnične strice iz ozadja.

Predsedniški kandidati se gibljejo med bizarnimi in slabimi, torej natanko takšnimi, kakršne hočejo volivci. Še pred volivci pa jih je želela televizija. Samo pomislite, kdo je bila Angelca Likovič pred dvajsetimi leti. Nora ravnateljica, iz katere so se norčevali vsi učenci njene osnovne šole. Kako je zaslovela? Z resničnostnimi šovi, v katere jo je spravila – ter jo v njih urila – televizija (tako nacionalna s Piramido kot komercialna z vsem drugim). Zato ni čudno, da ima Angelca Likovič pred kamero danes enega od najbolj suverenih nastopov, takoj za Borutom Pahorjem, ki pa je, ravno nasprotno od Angelce, resničnostni šov naredil iz politike. Kot se glasi eden najbolj znanih citatov sodobne slovenske resničnostne televizije: »Si hotla!? – Si dobla!« Dobili smo, kar smo iskali. Volimo, bratje in sestre.