Adam Casals, predstavnik katalonske vlade

»Razmere so zelo napete«

Že nekaj ur pred plenarno sejo katalonskega parlamenta, na kateri naj bi predsednik Carles Puigdemont, v skladu z referendumsko odločitvijo katalonskega ljudstva v začetku oktobra, razglasil neodvisnost španske regije, se je pred poslopjem v Barceloni zbralo več tisoč Kataloncev in Katalonk, starih in mladih, ki so s svojimi telesi varovali parlament. Ozračje je bilo naelektreno, saj je v tej španski regiji, ki si prizadeva za osamosvojitev, še vedno več kot 10 tisoč pripadnikov španskih vojaških in policijskih enot; tistih, ki so v začetku oktobra z nasiljem preprečevali Kataloncem pravico do odločanja o samostojnosti Katalonije na referendumu. Grozili so z zasedbo poslopja parlamenta.

Puigdemont je ob napovedani uri prišel v parlament sproščen in samozavesten, vendar so sejo, napovedano za ob 18. uri, preložili. Uro kasneje je v govoru pred poslanci predstavil rezultate referenduma, obsodil nasilje španske policije nad volivci in zavračanje španskih oblasti, da bi se vzpostavil dialog o statusu Katalonije, ter pozval mednarodno skupnost, zlasti Evropsko unijo, k posredovanju v sporu.

Govor bi lahko bil zgodovinski. Vendar ni bil. Ko je razglasil samostojnost Katalonije v obliki republike, je med poslanci završalo, vendar le za kratek čas, saj je predsednik že v naslednjih besedah napovedal, da bo Katalonija za nekaj tednov suspendirala samostojnost, da bi dala zadnjo priložnost dialogu s španskimi oblastmi. Špancem je v njihovem jeziku sporočil: »Nismo zločinci, norci, pučisti. Smo normalni ljudje, ki bi radi glasovali.« Španska vlada je takoj po predsednikovem govoru izjavila, da je zanjo tudi »implicitna« izjava o neodvisnosti Katalonije »nesprejemljiva«, glede pozivov k dialogu med Barcelono in Madridom s pomočjo mediatorja iz mednarodne skupnosti pa zamahnila z roko. Španski premier je v sredinem govoru od Puigdemonta zahteval jasno pojasnilo, ali je razglasil neodvisnost Katalonije ali ne, da bi »lahko španska vlada sprejela nadaljnje ukrepe«.

Predsednik Katalonije je v torek razglasil samostojnost Katalonije, hkrati pa je neodvisnost za nekaj tednov suspendiral. Sledil je slovenskemu zgledu, ki je ob osamosvajanju prav tako de facto razglasila samostojnost in jo hkrati zamrznila, da bi omogočila pogajanja z zveznimi oblasti. Kaj se lahko spremeni v nekaj tednih?

Drži. Veliko komentatorjev v Kataloniji je v takšnem ravnanju našega predsednika uvidela zgledovanje po slovenski poti osamosvajanja. Sicer naš predsednik slovensko osamosvojitev navaja za zgled in navdih. Morali smo razglasiti samostojnost Katalonije, saj nas k temu obvezujejo izidi referenduma, hkrati pa smo z zamrznitvijo samostojnosti našim španskim prijateljem še zadnjič ponudili priložnost za pogovor in dialog. Želimo si neformalnega dialoga, ki bi ga v mednarodnem prostoru gostil mediator iz mednarodne skupnosti. Morate razumeti, da so razmere v Barceloni zelo napete. Ogrožena je fizična varnost našega predsednika. Iz španske Ljudske stranke so mu pred dvema dnevoma grozili s smrtno kaznijo. Vlada Mariana Rajoya je skrajno nasilna. V takšnih razmerah si želimo dialoga. Počaščeni smo, da imamo tako pogumnega predsednika.

Nekateri španski mediji so po govoru katalonskega predsednika zapisali, da je za Španijo tudi takšna »implicitna« razglasitev samostojnosti nesprejemljiva. Podpredsednica španske vlade Soraya Saenz de Santamaria je dejala, da Španiji »ne Puigdemont ne kdorkoli drug ne more vsiliti mediacije«. Kako v takšnih razmerah začeti pogajanja, če Madrid zavrača vse oblike dialoga?

Na žalost se Španija obnaša podobno kot ob osamosvajanju Slovenije nekdanja Jugoslavija. Zavrača vsako obliko dialoga. Tako, na žalost, ravnajo tudi ljudje iz kroga premiera Rajoya. Nočejo zares govoriti s Katalonijo. Obenem pa španska oblast krepi pritisk na Katalonce. Še vedno je v Kataloniji več kot 10 tisoč pripadnikov paravojaške policije, španska vlada pa pošilja nove enote v Katalonijo. Pred nekaj dnevi so v katalonska pristanišča zaplule španske vojaške ladje. V takšnih razmerah si želimo in prosimo za dialog. Verjamemo vanj. Tudi v Španiji so ljudje, ki želijo po mirni poti najti rešitev za spor, so pa tudi takšni, ki menijo, da dogovarjanje ni potrebno. Zgodovina bo povedala, kdo izmed njih je imel prav. Če dialoga ne bo mogoče vzpostaviti, bomo seveda morali udejanjiti neodvisnost.

V tem trenutku je bistveno s pomočjo mednarodnega mediatorja na nevtralnem ozemlju vzpostaviti dialog z našimi španskimi prijatelji.

Nekateri mediji so pisali o razkolu znotraj vaše koalicije. Leva stranka CUP (Candidatura d’Unitat Popular) ni bila zadovoljna z zamrznitvijo samostojnosti. Hotela je takojšnjo razglasitev.

Imamo veliko koalicijo. V njej so liberalci, mednje spada tudi naš predsednik, demokrati, socialni demokrati, pa tudi zeleni in leve stranke, kot je CUP. Znotraj koalicije so seveda potrebna dogovarjanja, vendar je bil včeraj – tudi pri CUP – dosežen dogovor, da v štirih tednih vzpostavimo dialog s Španijo. Dialog je potreben in nujen. Četudi bi španska vlada zaprla vsa vrata zanj, bomo morali na neki točki spregovoriti med seboj. Tudi o grozljivem španskem zunanjem dolgu, saj tudi zaradi nezmožnosti okrevanja španskega gospodarstva Španija noče ostati brez Katalonije. Katalonija je pripravljena sodelovati v iskanju konstruktivnih rešitev za ta problem. Zakaj? Zato ker je Katalonija obvezana pomagati vsem našim partnerjem v Evropski uniji, še posebej tistim, ki so v evroobmočju. Naš namen ni komurkoli škodovati. Nasprotno. Smo odgovorna vlada in želimo storiti vse, da bi pomagali tudi našim sosedom, saj nočemo, da bi španska kriza prerasla v evropsko. Tudi zato je naš predsednik opozarjal, da je problem Katalonije »evropska zadeva«.

Evropska unija in vodilne države v njej, zlasti Francija in Nemčija, še vedno vztrajajo, da je problem Katalonije »notranja zadeva Španije«. EU je dvignila roke od tega. Jih je res?

Povsem očitno je, da to ni notranja zadeva Španije. Je evropska zadeva, saj je katalonsko gospodarstvo tesno prepleteno z evropskim. Po gospodarski moči je Katalonija med danskim in finskim gospodarstvom. Že s tega vidika gre za evropski problem. Zato je treba najti rešitve znotraj evropskega okvira. Dokaz za to, da se tega zavedajo tudi evropski politiki, je klic predsednika evropskega sveta Donalda Tuska uro pred predsednikovim govorom, v katerem je pravzaprav moledoval našega predsednika, naj ne razglasi samostojnosti. Če nekateri evropski politiki trdijo, da to ni evropski problem, je to zato, ker očitno nanje pritiskajo naši španski prijatelji. No, vsak politik že ve, ali politik govori odkrito s svojimi lastnimi ljudmi. Katalonija bo po samostojnosti postala članica EU. Bo tudi neto darovalka v proračun EU. Takšnih držav ni veliko. Zato bi se morala evropska komisija in evropski svet zavzemati za sprejetje Katalonije v evropske integracije.

Glede pogajanj ne postavljamo nobenih pogojev, razen zahteve za umik 10 tisoč pripadnikov španskih okupacijskih paravojaških policijskih enot iz Katalonije.

Veliko ljudi je pred parlamentom pričakovalo razglasitev samostojnosti. Toda očitno ne vsi. Tudi županja Barcelone Ada Colau ne podpira enostranske odcepitve. Je v katalonskem prebivalstvu res razkol, kot poročajo nekateri mediji?

Iz rezultatov javnomnenjskih anket, narejenih po referendumu, je vidno, da so stranke, ki se zavzemajo za samostojnost, pridobile še več podpore. Danes imajo absolutno večino v parlamentu. To pomeni, da stališče barcelonske županje ne predstavlja večine, ampak manjšino. Tudi z njimi se bomo seveda pogovarjali. Pred parlamentom so bili v času predsednikovega govora ljudje, ki se bojujejo za svobodo, demokracijo, med njimi so bili tudi tisti, ki so bili ranjeni na dan referenduma. Ti ljudje si zaslužijo naše globoko spoštovanje. Seveda so nekateri pričakovali, da bo razglašena samostojnost Katalonije. Toda razumeli so, zakaj se je predsednik odločil drugače. Vedo, da je to v splošno dobro. Konec koncev si Katalonija prizadeva za samostojnost že 300 let. Lahko počakamo še nekaj tednov. V tem trenutku je bistveno s pomočjo mednarodnega mediatorja na nevtralnem ozemlju vzpostaviti dialog z našimi španskimi prijatelji. Morda lahko skupaj z Evropo prepričamo španske oblasti, da se usedemo za pogajalsko mizo.

O kakšnih rešitvah ste se pripravljeni pogovarjati s španskimi oblastmi? Tudi o opustitvi zahtev po samostojnosti, če vam Madrid ponudi visoko stopnjo avtonomije?

Razglasili smo samostojnost Katalonije. Potrdila jo je večina v parlamentu. To se ne bo spremenilo. Če pa nam naši španski prijatelji ponudijo drugačen predlog, smo jim seveda pripravljeni prisluhniti. Glede pogajanj ne postavljamo nobenih pogojev, razen zahteve za umik 10 tisoč pripadnikov španskih okupacijskih paravojaških policijskih enot iz Katalonije. Ko se bo to zgodilo, smo pripravljeni začeti pogajanja. Govorimo lahko o vsem, o vsakem predlogu španske vlade, če seveda ne bo posegel v našo razglasitev neodvisnosti. Če bi, bi moralo o novem predlogu odločati katalonsko prebivalstvo. Kajti samostojnost smo razglasili na podlagi referendumske odločitve prebivalcev. Torej, drugačna rešitev je mogoča, vendar bi o njej moralo odločati prebivalstvo Katalonije.