Današnja davčna politika potrebuje tudi pravičnost

Gospodarska rast v državah, kjer so zelo znižali davke za bogate, niso imele višje rasti kot države, ki so ohranile visoke davke

Decembra 1974 naj bi v restavraciji v Washingtonu nastala teorija, da je zniževanje davkov gorivo za gospodarsko rast. Po pripovedovanju naj bi takrat mladi ekonomist z univerze Chicago Arthur Laffer med večerjo s skico, ki jo je narisal na servieto, prepričal Dicka Cheneyja in Donalda Rumsfelda, ki sta bila svetovalca predsednika Geralda Forda, da bi dvig davkov zmanjšal davčne prihodke zaradi zmanjšanja gospodarske rasti, v kolumni v New York Timesu piše Eduardo Porter.

Za mnoge ekonomiste je bila Lafferjeva razlaga smiselna. Razmišljali so, zakaj bi podjetja in ljudje delali in investirali več, če jim vlada pobere skoraj vse sadove tega truda. Celo Arthur M. Okun, glavni svetovalec predsednika Lyndona Johnsona za ekonomijo, je pisal o preluknjanih vedrih, da bi ponazoril, kako bi obdavčitev bogatih upočasnila rast - da bi država lahko plačevala programe za revne, bi bogatim vzela spodbudo, da bi več zaslužili.

Čeprav ni znano, ali se je Lafferjeva teorija v realnosti kdaj uresničila, je administracija republikanskega predsednika Ronalda Reagana leta 1986 znižala stopnjo davka na dohodek s 50 na 28 odstotkov in davek od dohodka pravnih oseb s 46 na 34 odstotkov. »Težko si je zasmiliti večje povečanje spodbud in ne spomnim se, da bi se gospodarska rast zelo povečala,« priznava Bruce Bartlett, svetovalec v Reagonovi administraciji. Kljub temu davčna politika ZDA še danes temelji na predpostavki, da obdavčitev bogatih zavira gospodarsko rast, čeprav je današnje gospodarstvo bistveno drugačno od tedanjega. Ta teorija velja tudi v Evropi.

Danes en odstotek prebivalcev ustvari več kot 20 odstotkov prihodka, kar je dva krat več kot v času usodne večerje. Najvišja davčna stopnja v ZDA znaša 39,6 odstotka, kar je malo več kot polovica tedanje. Nove raziskave kažejo, da v današnjem gospodarstvu z dodatnim znižanjem davkov za bogate ne bi samo neuspešno skušali spodbuditi gospodarsko rast, ampak bi gospodarski kolač celo zmanjšali, piše Eduardo Porter.

Delež prihodka enegaodstotka najbogatejših se je veliko bolj povečal v državah, kjer so davke močno znižali, med njimi so ZDA, kot v državah, kjer jih niso bistveno spremenili, kot v Franciji ali Nemčiji.

Gospodarska rast v državah, kjer so zelo znižali davke za bogate, med njimi so ZDA, od 70. let prejšnjega stoletja niso imele višje rasti kot države, ki so ohranile visoke davke, recimo Danska. So pa nižji davki povzročili povečanje neenakosti. Delež prihodka enegaodstotka najbogatejših se je veliko bolj povečal v državah, kjer so davke močno znižali, med njimi so ZDA, kot v državah, kjer jih niso bistveno spremenili, kot v Franciji ali Nemčiji.

To je v nasprotju z Lafferjevo servietno teorijo. Nižji davki so spodbudili vodilne v podjetjih in druge bogataše k povečanju prihodka, a ne na način, ki bi koristil celotnemu gospodarstvu. Nižje davke so uporabili kot spodbudo za spremembo sistema na način, da so z zviševanjem lastnih plač povečali svoj delež kolača na račun zmanjšanja za vse druge.

Dejstvo je tudi, da imajo v družbah z visoko stopnjo neenakosti prikrajšani manj možnosti za dostop do mnogih stvari, ki povečujejo produktivnost, to so zlasti izobraževalni sistem, zdravstveni sistem in svetovni splet. V družbah z večjo stopnjo neenakosti imajo bogati več moči, da lahko vplivajo na politiko, ki več sadov rasti preusmeri v njihove žepe, recimo z zniževanjem davkov in javnih izdatkov, ki bi omogočili rast produktivnosti in bruto domačega proizvoda. Politika v takšnih družbah postane bolj razdeljena, gospodarstvo si težje opomore od šokov. Državljani v družbah z večjo stopnjo neenakosti manj zaupajo vladi, da je današnje odpovedovanje pot do koristi v prihodnosti.

Jonathan D. Ostry, namestnik vodja raziskovalnega oddelka na Mednarodnem denarnem skladu (IMF), je priznal, da niso namenili dovolj pozornosti povezavam med neenakostjo in rastjo. Eduardo Porter zaključuje, da Arthur Laffer še vedno lahko zahteva zniževanje davkov, da bi menedžerjem zagotovil spodbudo za še večje zaslužke. Toda današnja davčna politika zahteva novo servieto, na kateri bo tudi prostor za pravičnost.