Od skrajšanja delovnega tedna morajo imeti korist vsi

Se ne bi tudi podjetjem splačalo, da bi namesto malo zaposlenih raje veliko zaposlenih delalo malo in ves čas skoncentrirano in produktivno?

Ob objavi podatkov, da je vse več zaposlenih v Nemčiji prisiljenih opravljati več služb, sindikat IG Metall za leto 2018 zahteva dvig plač za 6 odstotkov in uvedbo pravice do skrajšanega delovnega časa za 3,9 milijona zaposlenih na področju kovinske in elektroindustrije, ki jih zastopa. O tem predlogu bodo predvidoma v torek, 24. oktobra, odločali regionalni odbori te največje sindikalne centrale v Nemčiji, ki velja za najmočnejšo sindikalno centralo v industrijskih državah nasploh. Začetek pogajanj o kolektivnih pogodbah za prihodnje leto z delodajalci je predviden novembra.

Vodstvo sindikata predlaga uvedbo 28-urnega skrajšanega delovnega tedna do dve leti za zaposlene, ki to želijo. IG Metall je tisti sindikat, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja v Nemčiji dosegel uvedbo 40-urnega delovnega tedna in v 90. letih prejšnjega stoletja njegovo skrajšanje na 35 ur. Zdaj ne zahteva skrajšanje delovnega tedna na 28 ur za vse zaposlene, ampak uvedbo prožnosti za zaposlene, ki potrebujejo boljše ravnotežje med delom v službi in doma, ker morajo recimo skrbeti za majhne otroke ali ostarele starše, imajo zdravstvene probleme.

Zaposlenim, ki bi se odločili za skrajšani delovni čas za obdobje dveh let, sicer ne bi bilo treba navesti razloga, bi pa v tem času dobili tudi nižjo plačo kot za polni delovni čas. Za razliko do polne plače bi po potrebi dobili nadomestilo. Po dveh letih bi se lahko brez zapletov vrnili na delo za polni delovni čas.

Zaposlenim, ki bi se odločili za skrajšani delovni čas za obdobje dveh let, sicer ne bi bilo treba navesti razloga, bi pa v tem času dobili tudi nižjo plačo kot za polni delovni čas.

Jörg Hofmann, predsednik IG Metall, pravi, da zdravje ter usklajevanje dela in družine ne sme biti odvisno od denarnice. Po veljavnih pogodbah lahko podjetja od največ 18 odstotkov zaposlenih zahtevajo, da morajo delati več kot 35 ur na teden. V predlogu IG Metall za skrajšani delovni čas takšna omejitev ni navedena.

Povišanje plač za 6 odstotkov IG Metall zahteva zato, ker imajo podjetja najvišja naročila po letu 2008 in vse proizvodne zmogljivosti zasedene. »Panoga raste, zato člani od nas ne pričakujejo zaviranja plač,« pravi Hofmann.

Delodajalci so že napovedali, da bodo predlogu IG Metall odločno nasprotovali. Trdijo, da bi uvedba 28-urnega delovnega tedna še zaostrila problem zaradi pomanjkanja kvalificiranih zaposlenih. Rainer Dulger, predsednik združenja delodajalcev kovinske industrije, opozarja, da IG Metall grozi z odprtjem pandorine skrinjice, ki bi na koncu privedla do preselitve proizvodnje v tujino.

Podobno pravijo tudi v inštitutu za nemško gospodarstvo (IW Köln). Ob nadomestilih za zaposlene, ki bi se odločili za skrajšani delovni čas, sindikat zahteva še dvig plač za 6 odstotkov, kar nima nikakršne ekonomske podlage, ker ne bi bilo pokrito s povečanjem produktivnosti, pravi izvedenec za trg dela Holger Schäfer. Poleg tega na trgu dela ni ljudi, ki bi lahko nadomestili delavce, ki bi delali manj.

Komentator Alfons Frese v Tagesspieglu navaja, da danes več ali manj naročniki odločajo, kdaj industrija dela. V »tovarni, ki diha«, se dela glede na naročila. Še vedno je 35-urni delovni teden zakonska osnova, dejansko pa samo še dobrih 15 odstotkov zaposlenih v kovinski in elektroindustriji dela 35 ur na teden. Četrtina jih dela več kot 40 ur na teden. Različnih delovnih časov je toliko, kot imajo podjetja različnih naročil.

V »tovarni, ki diha«, se dela glede na naročila. Še vedno je 35-urni delovni teden zakonska osnova, dejansko pa samo še dobrih 15 odstotkov zaposlenih v kovinski in elektroindustriji dela 35 ur na teden. Četrtina jih dela več kot 40 ur na teden. 

Čeprav si zaposleni vse bolj lahko izbirajo delovni čas in delodajalci vse bolj privabljajo kvalificirane kadre s privlačnim delovnim časom, zaposleni še vedno potrebujejo zaščito in pogajalsko moč sindikatov, piše nemški komentator.

Ne glede na to, kakšen bo končen dogovor med IG Metall in delodajalci o kolektivnih pogodbah za leto 2018, bi morala biti glavna želja, da bi delodajalci začasno zaposlene morali redno zaposliti za polni delovni čas. Krščanski demokrati kanclerke Angele Merkel so sprejem tovrstne zakonodaje blokirali tik pred iztekom mandata prejšnje koalicije s socialnimi demokrati, zaradi česar je zlasti veliko začasno zaposlenih žensk samohranilk ostalo brez možnosti za zaposlitev za polni delovni čas. IG Metall si prav tako še ni upal zahtevati skrajšanja delovnega tedna v vzhodnih nemških deželah. Tam zaposleni v kovinski in elektroindustriji delajo tri ure več kot v zahodnih deželah, na neenakosti, ki bi jih prav tako bilo treba odpraviti, opozarja Alfons Frese.

Komentator die Zeit Bernd Kramer podpira odločitev sindikata IG Metall, da skuša s predlogom za uvedbo 28-urnega delovnega tedna uresničiti želje mladih, a pri tem ne sme pozabiti na prekarne delavce. Še daleč pa so zaposleni, ne le v Nemčiji, od napovedi ameriškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa v 30. letih prejšnjega stoletja, da bodo njegovi vnuki morali delati samo še 15 ur na teden. Dobra novica je kljub temu, da zlasti mladi v Nemčiji spet razpravljajo o zgodnejšem odhodu iz službe ali prostem petku.

Nemška agencija za varstvo in zdravje pri delu opozarja na škodljive posledice predolgega sedenja za pisalno mizo v pisarni ali dela v tovarni. Kdor dalj časa dela, slabše spi. Ljudje, ki dalj časa preživijo v službi, pogosteje tožijo, da so izčrpani in nervozni, kot tisti, ki za pisalno mizo preživijo manj časa. Bernd Kramer še dodaja: Roko na srce, koliko časa od 8 ur v pisarni smo res koncentrirani in produktivni? Se ne bi tudi podjetjem splačalo, da bi namesto malo zaposlenih veliko raje veliko zaposlenih delalo malo.

Ljudje, ki dalj časa preživijo v službi, pogosteje tožijo, da so izčrpani in nervozni, kot tisti, ki za pisalno mizo preživijo manj časa.

To bi bilo smiselno tudi zato, ker je že jasno, da bodo današnji mladi morali delati več let kot njihovi starši in stari starši. Upokojitveno starost bo zagotovo treba še dvigniti. Prožni tedenski delovni čas bi bil poštena izravnava za daljšo delovno dobo. Prav to zahteva IG Metall: ne nujno manj dela, ampak več prožnosti. Smiselno bi bilo, če bi lahko zaposleni odločali o svojem delovnem času. Toda ob spremembah je treba misliti na koristi za vse. Tudi redno zaposleni z minimalno plačo si manj delovnih ur ne morejo privoščiti. Ob predpostavki, da morajo od sprememb imeti koristi vsi in da bi več ljudi delalo manj, bi se lahko kar začeli pogovarjati o Keynesovem 15-urnem tedenskem delovniku.