Koala Voice, bend

Ko člani zasavske rockovske zasedbe Koala Voice razlagajo, kaj vse se jim je zgodilo v času od zmage na prvi Špil ligi in turneje v okviru Klubskega maratona Radia Študent, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Nič drugače ni, ko pomisliš, da sta pevka in ritem kitaristka Manca Trampuš ter baskitarist Tilen Prašnikar pred izidom druge plošče Wolkenfabrik, ki se obeta te dni, šele na pragu svojih dvajsetih. Le malce starejša sta kitarist Domen Don Holc in Tilnov brat, bobnar Miha Prašnikar. Pa vendar imajo za seboj nastope pred takimi glasbenimi ikonami, kot so Sting, Thurston Moore (Sonic Youth) in nazadnje letos poleti zasedba Pixies, pred katero so nastopili v polnih Križankah. Odziv občinstva ni pustil dvoma o tem, da je Koala Voice eden ta čas najpriljubljenejših domačih bendov. Upravičeno.

Že na koncertih Klubskega maratona, ko so poslušalce prepričali s svojo mešanico indie in psihedeličnega rocka, plesnega (post)punkovskega naboja in očarljive pop senzibilnosti, je bilo jasno, da so izvrstno uigran bend. Skladba Go Disco, Go je, potem ko so jo posodili Simobilovemu oglasu, postala velik hit še pred izidom mladostniško vihravega, razposajenega albumskega prvenca Kangaroo’s a Neighbour v začetku leta 2015. Takoj zatem so nastopili na prvi izvedbi domačega festivala Ment in tam med drugim navdušili agentko velikega moskovskega festivala Wild Mint, kjer so nastopili nekaj mesecev pozneje. V le dveh korakih so iz domačega klubskega podtalja stopili na oder ogromnega, skrajno profesionalno organiziranega festivala.

Podobna prelomnica je bil lanski nastop v okviru največjega showcase festivala Eurosonic Noorderslag na Nizozemskem, kjer so jih vidni tuji mediji razglasili za eno največjih odkritij festivala. Sledili so koncerti po dobršnem delu Evrope, tudi na enem največjih svetovnih festivalov Exit v Novem Sadu, pa letos pred tisočglavo množico na slovaškem festivalu Pohoda, kar pa jim ni spodneslo tal pod nogami. Še vedno so jim v največje veselje koncerti pred domačim občinstvom, v ljubljanskem Kinu Šiška, ki so ga napolnili ob lanski obletnici, ali pa v klubih v Škofji Loki, Cerknem, Črnomlju, Ilirski Bistrici in drugih manjših krajih, kjer opažajo zametke pomlajenih lokalnih scen.

Morda se razlog za to skriva tudi v tem, da sami doma v Zasavju niso imeli kakšne otipljive scene. Ko so leta 2010 začeli ustvarjati skupaj, je imel najresnejšo glasbeno izkušnjo za sabo Miha, ki je v začetkih igral kitaro v trboveljski zasedbi We Can’t Sleep At Night. Zanimivo je, da so kitare takrat igrali tudi preostali trije. A želja, da bi sestavili bend, je bila tako velika, da sta Miha in Tilen po sili razmer presedlala na bobne oziroma bas. Manco so v zasedbo povabili, ko so slišali njen demo posnetek, ki ga je (pri trinajstih!) posnela s kitaristko Omarja Naberja. Najprej zaradi njenega občutka za ritem in zato, ker so pač potrebovali pevko, a izkazalo se je, da ima tudi tisto posebno karizmo in energijo, ki sta jo pozneje povzdignili med najsuverenejše domače frontwomanke.

Jasnega načrta, kakšno glasbo naj bi ustvarjali, niso imeli, zato so pustili, da ta preprosto pride iz njih. So pa poslušali veliko podobne glasbe, med drugim zasedbe Neutral Milk Hotel, The Strokes, White Stripes, Radiohead, Pixies, starejše rock zasedbe The Doors, The Kinks, Led Zeppelin, veliko grungea, pa tudi drugih žanrov, od elektronike in krautrocka do folka in hiphopa. Ja, med pogovorom z njimi postane očitno, da poslušajo veliko zelo različne glasbe, saj se imena, kot so Cat Power, Tom Waits, Benjamin Clementine, Jonny Greenwood, Lenny Kravitz, Rolling Stones in Kameleoni, sporadično pojavljajo v vsakem drugem stavku.

Ta žanrska neobremenjenost in glasbena poučenost zdaj oživita tudi na njihovi novi plošči, ki ponudi premišljeno in dodelano nadgradnjo prvenca. Zdi se, da so izstopili iz kožuhov koal in v bolj introspektivnih besedilih našli sebe. Naslov plošče Wolkenfabrik lahko pomeni »snov«, iz katere so narejeni oblaki, in hkrati tovarno oblakov, nekakšno metaforo za zasnovo plošče, ki povzema zadnji dve ali tri leta njihovega življenja. Denimo posedanje na njihovi terasi v ljubljanski Šiški in opazovanje panorame, ki bi nekoč lahko izginila v »oblakih«. Opazovanje visokih sivih dimnikov, ki v njihovem domačem Zasavju zastrupljajo ljudi in okolje. Ali pa konflikt med posameznikovimi »sanjami« in »tovarno«, ki te sanje ukaluplja na tekočem traku. A brez skrbi, na novi plošči so ohranili tudi mnoge adute s prvenca, ki so jih tokrat artikulirali s pomočjo cenjenega producenta Dantona Suppla, znanega po sodelovanju z zasedbami Coldplay in U2 ter glasbeniki kova Patti Smith in Morrissey.

Ja, zasedbi ambicij gotovo ne manjka. Decembra jo boste lahko slišali denimo v novem projektu z domačimi rockovskimi veljaki Siddharta, že v četrtek, 26. oktobra, pa ob predstavitvi nove plošče na samostojnem koncertu v ljubljanski Cvetličarni.