Muzike iz svetovnega podtalja

Če vam je blizu izvirna, aktualna klubska glasba, potem obstaja velika verjetnost, da ste se že kdaj znašli na dogodkih domače ekipe Stiropor. Organizatorji klubskih noči in občasni založniki plošč nas namreč že nekaj let zalagajo z ustvarjalci, ki narekujejo sodobne trende v elektronski glasbi, njenih odvodih in obvodih. Tudi če to pomeni, da gre za trende, ki naših krajev morda še niti niso dosegli. Slaba plat tega je, da pogosto gostijo širšemu občinstvu manj znana imena, brez dvoma pa na svoj račun pridemo (ob)elektronski sladokusci. Nič drugače ni bilo prejšnji teden, ko smo v prostorih Cirkulacije 2, ki so v nekdanji ljubljanski tovarni Tobačna, v okviru festivala Stiropor, tri dni razvajali svoje glasbene apetite in si širili obzorja.

Zvočno in izrazno najradikalnejši je bil prvi večer, v okviru katerega sta med drugim nastopila domači hrupni techno ekstremist Lifecutter ter philadelphijska glasbenica, poetinja in aktivistka Moor Mother, ki svoja politično angažirana sporočila prevaja skozi estetiki hrupa in afrofuturizma. Scenosled drugega večera pa je kuriral »stari« Stiroporjev znanec Brassfoot, ki je s sabo pripeljal pajdaše AshTreJinkinsa, Lorda Tuska in Tribe of Colin ter z njimi ponudil delček aktualnega (podtalnega) londonskega in losangeleškega klubskega utripa.

Njihovemu navigiranju med (glitchy) hiphopom, beatsi, housom in technom bi sicer težko pripisali zanimive izrazne akrobacije, ki jih poznamo z njihovih plošč. So pa vsi štirje očarali z nepretencioznim, precej ležernim pristopom, v katerem so se bolj kot z didžejevsko znanostjo preprosto ukvarjali z ustvarjanjem dobrega razpoloženja, pa čeprav – priložnostno – na skoraj praznem prizorišču.

Več obiskovalcev je pričakovano privabila zadnja, »rejverska« noč z »Berlinčanoma« Xosar in Nglyem, Zagrebčanom Strahinjo Arbutinjo, pa domačima veteranoma Lavko in Schraffom ter drugimi. Deloma na račun vikendaškega petka in deloma zato, ker so producenti in didžeji dogajanje pač narekovali s tršim, techno korakom, ki vsaj pri nas ostaja največji magnet za plesno razpoložene clubberje. Je pa eklektično zastavljen festival, kot je Stiropor, nedvomno lepa priložnost za spoznavanje tudi mnogih drugih oblik plesnih muzik, ki na domačih klubskih prizoriščih (neupravičeno) dobivajo precej manj pozornosti.

Ja, organizator si tudi letos zasluži veliko pohvalo, tako za izvedbo kot za pogum pri oblikovanju programa, s katerim je spet potrdil, da manjša prepoznavnost nastopajočih pač ne pomeni nič manjšega glasbenega užitkarjenja. Prej nasprotno.