Jan Cvitkovič, filmski režiser

V svojem najnovejšem filmu Družinica pripoveduje zgodbo o povprečni štiričlanski slovenski družini srednjega razreda, ki se po izgubi zaposlitve obeh staršev znajde v hudi finančni stiski, kar botruje krhanju vezi med njenimi člani, k razpadu družine in na koncu k njeni obnovitvi. Pri ustvarjanju filma svoje pozornosti sicer ni usmeril (le) v krivdo, ki jo ima za uničene usode ljudi in družin sistem, temveč ga je zanimala sprememba odnosov v družinah, ki se soočajo s takšnimi tragedijami. Povsem jasno pa je pokazal na krivca, ki je tisoče slovenskih družin pahnil na rob preživetja: to so tisti, ki so leta 2012 na hitro spisali in sprejeli novelo zakona o socialno varstvenih prejemkih, po kateri se vse oblike socialne pomoči dodeljujejo predvsem na podlagi prihodkov staršev izpred dveh let. Če so starši takrat presegali cenzus, družine do pomoči niso upravičene, tudi če so starši zdaj brez zaposlitve. »Zakon je bil napisan v času vlade Boruta Pahorja. Za krivice, ki jih je povzročil, je objektivno odgovoren. Toda očitno ga bomo kljub temu nagradili z novim predsedniškim mandatom,« pravi režiser.

Usode takšnih družin je od leta 2012 spoznaval na filmskih delavnicah za otroke iz socialno ogroženih družin, ki jih je v Kranjski Gori vodil na povabilo Zveze prijateljev mladine Moste - Polje. Presenetilo ga je, da tudi po tednu dni ni znal razbrati, kateri otroci so iz socialno ogroženih in kateri iz »normalnih« družin. »Vešče so se naučili skrivati, iz kakšnih družin prihajajo. Tudi njihovi starši zaradi stigmatiziranja nočejo priznati, da svoje družine ne zmorejo preživeti. Ljudi je v tej družbi sram priznati neuspeh.«

Film ni avtobiografski, vendar sam priznava, da se je vsaj enkrat znašel v podobnem položaju kot oče iz filma. »Vem, kako se počuti moški, ki ne zmore poskrbeti za družino in se zateče, da bi ji omogočil preživetje, k dejanjem, h katerim se drugače ne bi.« Da pa bi se kot avtor zares poistovetil »in bil na simbolni ravni osebno vpleten v zgodbo« družin v stiski, je otroka v filmu poimenoval po svojem sinu in hčerki.

Tudi sam ni odraščal v »normalni« družini z mamo in očetom. Pripoveduje o svoji stari mami, Kraševki, ki je pred drugo svetovno vojno delala kot medicinska sestra v Bosni in tam spoznala njegovega dedka, Josipa Cvitkoviča. Leta 1943, ko so ga pred njenimi očmi ubili četniki, se je z njunima sinovoma vrnila na Kras. Sinova je dala v rejo v Italijo. Njegova starša, mama je bila psihologinja v domovih z otroki s posebnimi potrebami, oče pa »hardcore« boem, ki se je nenehno selil, sta se spoznala v Ljubljani na študentskem žuru. »Oče ni razumel, kaj je družina. Dolga leta sva bila smrtna sovražnika. Šele na njegova stara leta, ko sem ga začel obiskovati v domu za starejše, sva se na neki način spravila.«

Prvi dve leti je preživel v Vipavi, adolescentska leta v Tolminu, nato pa se je vpisal na naravoslovno-tehnično gimnazijo v Idriji. Slednjo je izbral, ker se mu je zdel Tolmin depresiven, vendar je ob selitvi spoznal, kaj pomeni »priti z dežja pod kap«. Poleg tamkajšnje izjemno močne punk scene ga je zaznamovalo druženje s pesnikom Jožekom Štucinom, tedaj glasbenim pedagogom v Tolminu, zelo ga je pritegnil tudi pokojni pesnik in glasbenik Ivan Volarič Feo. Z njuno pomočjo je »prišel v stik z umetnostjo«.

Vpisal se je na študij fizike, vendar ga je prekinil in se skoraj brez denarja odpravil na potovanje v Izrael in v Afriko. To popotovanje ga je utrdilo, saj se je »naučil premagovati strah pred neznanim in izgubo vsega«. Po vrnitvi je diplomiral iz arheologije. Njegov vstop v svet filma, leta 1995, je bila Grossmannova nagrada za scenarij za kratek film Rop stoletja. Sledila je glavna vloga v Burgerjevem filmu V leru, kjer je sodeloval tudi kot soscenarist. Za svoj režiserski prvenec Kruh in mleko je bil na enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, v Benetkah, nagrajen z levom prihodnosti.

Iz njegovih kasnejših filmov je vidna njegova razpetost med dvema svetovoma. Zlasti film Archeo in gledališka igra Otroci Adama in Eve, pa tudi kratki filmi Vem, To je zemlja brat moj, Bil sem otrok in Sto psov so posledica njegovega zanimanja za mistično in transcendentalno, Kruh in mleko, Družinica in kratki film Srce je kos mesa pa so zelo tuzemski filmi, saj opozarjajo, da je treba za golo preživetje vključiti racionalni del percepcije. »Drži. Takšen je moj lajf. Imel sem nekaj mističnih trenutkov zlitja z vsem. To je najmočnejše, kar se ti lahko zgodi. Ampak potem pozabiš na to. Vsaj jaz. Življenje te s svojimi vsakdanjostmi znova izvleče na površino,« pravi. »Ne iščem pa nekega svojega značilnega umetniškega izraza, na podlagi katerega bi razvijal vse projekte. Sam vedno delam po intuiciji in občutku, zato je vsak film drugačen.« Od tu denimo tudi črni komediji Odgrobadogroba in Šiška Deluxe.

Leta 2008 je izšel njegov pesniški prvenec Lačna žival. Česa je sam lačen kot umetnik, ga še vprašam. »Lačen ljudi, ki bi podobno občutili moje delo, kot ga čutim sam. Iščem sorodne duše.«