Praznik punka

Zgodbe o slovenskem punku odmevajo že vse od konca sedemdesetih. Razmahnejo se ob vsaki pomembnejši obletnici, povezani z začetki tega kratkega, a intenzivnega in vplivnega gibanja. Ob tem smo pogosto priča tudi pretiravanju, celo mitologizaciji tedanjega dogajanja. Ena od anekdot, najbolj zasidranih v zavest danes že nekoliko ostarele generacije izvirnih slovenskih punkerjev, je verjetno zgodba o prvem nastopu skupine Pankrti na ljubljanski gimnaziji Moste. Pankrti so pod neposrednim vplivom velikih Sex Pistols namreč zanetili ogenj punka pri nas, sprva v Sloveniji, nato pa še po vsej Jugoslaviji.

Skupina neprilagojenih mladcev, ki se ni imela kam dati in je »dolgcajt« vsakdanjika začela preganjati z ustanovitvijo prvega punk benda v komunističnem sistemu, se je očitno pojavila ob ravno pravem trenutku, da je okužila navzoče obiskovalce. Ostalo je zgodovina, je pa ta nastop nedvomno vplival na številne druge skupine pri nas in v nekdanji skupni državi.

Zato ne preseneča, da so se Pankrti ob štirideseti obletnici svojega prvega koncerta zbrali na skorajda isti dan kot usodnega leta 1977. Ne preseneča pa niti, tudi zato, ker so nekateri njeni člani punk sčasoma zamenjali za precej bolj pop muziko in vsesplošno prepoznavnost, da so dvorano moščanske gimnazije ob tej priložnosti zamenjali za največjo slovensko dvorano, Areno Stožice.

Pankrti so sicer imeli že veliko koncertov ob obletnicah in prigodah (in tudi kak poslovilni koncert). Mnenja o tovrstnih koncertih so vedno deljena, a kljub temu lahko rečemo, da so Pankrti tokrat spet naredili dober vtis. Izčrpno so predstavili svoj železni repertoar in nam s tako rekoč mladostniško silovitostjo in z vitalnim frontmanom Perom Lovšinom na čelu servirali več kot trideset skladb. Pokazali so nam, da je punk še zmeraj živ. To je bilo vidno tudi iz odzivov navdušenega občinstva, med katerim niso bili le njihovi vrstniki, temveč ljudje vseh starosti.

Prva polovica koncerta, med katero so izvedli nekaj pesmi z albuma Dolgcajt, ki pa jih ponekod v dvorani ni bilo slišati najbolje, je bila očitno le ogrevanje pred vrhuncem, ko so na oder povabili osrednjega gosta, nekdanjo originalno »seks pištolo« Glena Matlocka. Najprej so skupaj izvedli komad No Fun zasedbe The Stooges ter znane hite Sex Pistolsov Pretty Vacant, Anarchy in the U.K. in God Save the Queen, čisto na koncu pa skupaj z občinstvom še skladbo Bandierra rossa, ki jo je Matlock ob tej priložnosti tudi odpel.

Stari punkerji so se ob svojem vzorniku očitno ogreli in začeli tudi sami v hitrem tempu iz komada v komad bolj navduševati občinstvo. Lovšin ni besedičil, saj so že same pesmi povedale vse – predvsem to, da lahko delujejo univerzalno v vsakem sistemu in da jih lahko sprejme tudi široko občinstvo.

In čeprav se leto 1977 ni ponovilo, ga je več kot soliden koncert znova postavil v prvi plan – v ne tako siv in dolgočasen vsakdanjik, ampak v praznino sodobnega časa. Tisto praznino, ki je deloma nastala kot posledica subverzivnih načel iz preteklosti, praznino, ki jo tudi marsikateri prvoborec punka zapušča lastnim otrokom in mlajšim generacijam.