Zloraba pacientove stiske

Čez teden dni, 6. novembra, bo jasno, ali bo Zdravniški zbornici – predvsem njenemu Strokovnemu združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov – uspelo zbrati 40 tisoč podpisov za referendum o zdravstveni dejavnosti. Državni zbor je zakon o zdravstveni dejavnosti po mučnih, več kot leto dni trajajočih pogajanjih sprejel z namenom, da se končno uredita podeljevanje zdravniških koncesij in popoldansko delo zdravnikov pri zasebnikih. A predvsem zasebnim zdravnikom strožja pravila, na podlagi katerih recimo podeljenih koncesij ne bo mogoče avtomatsko podaljševati, seveda ne ustrezajo. Zato so konec septembra poskusili še z najbolj skrajno potezo, z zahtevo za sklic referenduma.

Čeprav gre povsem očitno za zaščito točno določenih zasebnih interesov, pa poskušajo organizatorji kampanje te zapakirati v požrtvovalni boj za paciente. Podpise recimo uradno zbira Jožef Ivan Ocvirk, sicer predsednik združenja s plemenitim imenom »Društvo za zdravje naroda«, ki pa deluje z roko v roki z največjim zasebnim zdravstvenim podjetjem MC Medicor. Tudi koalicija za ohranitev javnega zdravstvenega sistema, v katero je povezanih 15 nevladnih organizacij in civilnih gibanj, je ta teden sporočila, da akciji dela zdravnikov, ki želijo referendum, nasprotujejo. »Ne razumemo nekaterih posameznikov in vplivnih skupin, ki izkoriščajo stisko ljudi in predolge čakalne vrste, da bi z referendumom razveljavili zakon o zdravstveni dejavnosti,« so zapisali.

Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov je namreč ta teden svojim članom, zdravnikom, poslalo propagandno gradivo, formularje in plakate, s katerimi zdaj ti nagovarjajo paciente k oddaji podpisov. V čakalnicah mnogih ordinacij visijo plakati, ki svarijo paciente, naj oddajo podpis za nov referendum, »še preden zboliš«, češ da bodo v nasprotnem primeru številne ambulante prisiljene zapreti vrata, da bodo kršene pacientove pravice pri izbiri zdravnika, da bodo številni zdravniki odšli v tujino – »za razumne čakalne vrste« – piše v naslovu formularja, ki ga nekateri zdravniki ponujajo svojim pacientom.

Zaradi te zdravniške akcije zbiranja referendumskih podpisov se je ministrstvo za zdravje pritožilo varuhinji človekovih pravic in državni komisiji za medicinsko etiko, ki jo vodi Božidar Voljč. Prihajalo naj bi do zlorabe pacientov za doseganje poklicnih oziroma »statusnih in ekonomskih interesov (zasebnih) zdravnikov«, so bili zgroženi v kabinetu ministrice Milojke Kolar Celarc. Komisija za medicinsko etiko se je soglasno opredelila, »da je tak način obremenjevanja pacientov in njihovih svojcev povsem v nasprotju s temeljnim etičnim načelom, da se oseb, ki so v odnosu pacient-zdravnik šibkejši člen, ne ’uporablja’«, varuhinja pa je bila bolj zadržana.

Ministrstvu je odgovorila, da je vendarle treba zaupati tudi volivcem, »da so ti dovolj zrele, avtonomne, informirane in ozaveščene osebnosti, ki zmorejo samostojno oblikovati svojo politično voljo, ne glede na morebitne vplive zdravnikov«. Poleg tega, je še poudarila varuhinja, pa pacienti formularjev ne morejo podpisovati pred svojimi osebnimi zdravniki; pri njih lahko dobijo le formularje, te pa morajo nato odnesti na upravne enote, kjer jim podpise overijo. Kar pa ni vsa resnica. Ko smo namreč poklicali uradnega pobudnika referenduma Jožefa Ocvirka, se nam je ta potožil, da mu nekateri »pooblaščeni zdravniki«, predvsem v javnih zdravstvenih zavodih, to je v ljubljanskem in mariborskem kliničnem centru, »praktično ne pošiljajo podpisov«. Ocvirk nam je dejal, da se je že vsaj trikrat želel na to temo sestati z generalnim direktorjem ljubljanskega kliničnega centra Andražem Kopačem – a brez uspeha.

V skladu z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi lahko namreč nekatere institucije, predvsem bolnice, a tudi domovi za starejše občane, zavodi za invalidne osebe ali zapori, imenujejo pooblaščene osebe, ki zbirajo podpise svojih varovancev. Ni torej res, da zdravniki ne morejo »osebno« zbirati podpisov, posamezne organizacijske enote kliničnega centra, recimo, bi lahko imenovale posebne pooblaščence, so nam odgovorili iz kliničnega centra. Kar pa se očitno ni zgodilo. Kaže, da vsi zdravniki, predvsem tisti, ki so zaposleni v javnih zavodih, le niso tako navdušeni nad zdravstvenim referendumom, ki ga organizirajo njihovi kolegi s poudarjenimi zasebnimi interesi.