»Koroški Slovenci niso pravi Korošci«

V novem 183-članskem avstrijskem parlamentu bo sedelo kar 21 poslancev, ki so člani spornih, skrajno desnih, burševskih združenj. Dokumentacijski center avstrijskega upora (DÖW), ki spremlja skrajno desnico v Avstriji, je prejšnji teden opozoril, da še nikoli doslej v avstrijskem parlamentu ni sedelo toliko poslancev, članov spornih organizacij, ki sodelujejo na dogodkih z nacionalsocialistično vsebino ali so znane po antisemitskih in ksenofobnih stališčih. Objavil je tudi seznam poslancev, članov organizacij z imeni, kot so Albia Wien, Vandalia Graz ali Germania, ki so večinoma povezane s Svobodnjaško stranko (FPÖ) in imajo bogato zgodovino protislovenskih stališč. Burševske organizacije so bile med obema vojnama vključene v tako imenovani nemški kulturni boj proti Slovencem. Bile so del civilnodružbene mreže velikonemških organizacij, ki so si po koroškem plebiscitu leta 1920 prizadevale za nasilno ponemčevanje Slovencev; nekatere so kasneje organizirale tudi pošiljanje koroških Slovencev v nacistična taborišča.

V parlamentu, ki bo sklican 8. novembra, po novem recimo sedi Christian Leyroutz, vodja poslanske skupine FPÖ v koroškem deželnem parlamentu in član burševske organizacije Suevia Innsbruck, katere geslo je »Čast in očetnjava«. Najbolj znan član Suevie (Švabska) je bil Artur Lemisch, koroški deželni glavar med letoma 1927 in 1931, eden najpomembnejših zagovornikov enojezične Koroške, katerega politika je vodila v deportacijo slovenskih kulturnih delavcev, intelektualcev in duhovnikov med obema vojnama. Leyroutz ostaja zvest tej tradiciji, letos poleti je denimo odločno nasprotoval vsakršni omembi slovenskega jezika in Slovencev v novi koroški ustavi, češ da je čisto dovolj, če so v besedilu omenjene »manjšine«. Po njegovem bi morala Koroška Sloveniji končno pokazati, kdo ima večino v tej deželi. »Nenehne slovenske provokacije so že neznosne,« je junija zapisal v sporočilu za javnost, »klečeplazenje pred Slovenijo je napad na koroško večinsko prebivalstvo. Koroška si tega ne bi smela več dovoliti … Slovenija bi si v resnici morala koroško manjšinsko politiko vzeti za zgled in priznati Staroavstrijce za manjšino …«

Član parlamenta je ponovno Wendelin Mölzer (FPÖ), član burševske organizacije Vandalia Graz, v kateri negujejo najskrajnejše ideje, recimo, da so bili preživeli iz koncentracijskih taborišč po drugi svetovni vojni »nadloga« ali da imajo moški in ženske, pa tudi pripadniki različnih »ras« različne inteligenčne količnike. Vandalia Graz tako kot marsikatera druga burševska organizacija priznava le nemško narodno pripadnost, zaradi česar si številni njeni člani prizadevajo za priključitev Avstrije Nemčiji, sebe pa razumejo kot kulturni branik pred južnimi Slovani. Zaradi tega je Mölzer prejšnji mesec protestiral proti javni rabi slovenščine v Avstriji. Septembra je namreč Slovenska gimnazija v Celovcu ob praznovanju 60-letnice obstoja izdala letno poročilo. V njem so bila med drugim tudi besedila v slovenskem jeziku, saj je, kot je pojasnila ravnateljica Zalka Kuchling, slovenščina jezik poučevanja na gimnaziji. »Avstrijski uradni jezik je nemščina in to mora letno poročilo neke javne institucije tudi odsevati,« je dejal Mölzer v parlamentu in poleg pojasnil avstrijskega ministrstva za šolstvo zahteval tudi ukrepe koroškega sveta za izobraževanje.

V novem 183-članskem avstrijskem parlamentu bo sedelo kar 21 poslancev, ki so člani spornih, skrajno desnih, burševskih združenj z bogato zgodovino boja proti južnim Slovanom.

V parlamentu sedi še Walter Rosenkranz (FPÖ), član nemške nacionalistične organizacije Libertas Wien, ki je leta 1870 prva med podobnimi začela zavračati članstvo Judov in ki si od leta 2007 prizadeva za črtanje tistih členov avstrijskega kazenskega zakonika, ki sankcionirajo simpatiziranje z nacionalsocialističnimi idejami. Rosenkranz je leta 2009 izrekel javno pohvalo nacionalsocialistu Hansu Titi Probstu za njegovo vlogo v boju proti Slovencem v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Na pokopališču v Gradcu stoji v spomin Probstu, enemu največjih avstrijskih nacistov, velik nagrobnik s svastiko in napisom »Umrl je v boju za veliko Nemčijo«. Leta 2012 se je Rosenkranz strinjal s trditvami, da »koroški Slovenci niso pravi Korošci«. Četudi, je trdil na avstrijski javni televiziji, se marsikdo v Avstriji takšnim trditvam čudi ali jih ne razume, naj bi bile za avstrijsko Koroško »popolnoma prave«. Član avstrijskega parlamenta je tudi Martin Graf (FPÖ), sicer starešina organizacije Olympia Wien, ki jo Dokumentacijski center avstrijskega upora označuje za skrajno desničarsko. Tudi po njegovem bi koroška manjšinska politika morala biti Sloveniji za zgled, »zgodovinsko pa bi se morala Slovenija še veliko ukvarjati s svojim spominom, predvsem glede priznanja ubijanja in pregona nemško govorečih v zadnjih dnevih druge svetovne vojne in takoj za tem,« je dejal pred časom.

Proti Grafu in njegovim političnim ambicijam – leta 2008 je kandidiral za podpredsednika avstrijskega parlamenta – so doslej protestirale številne antifašistične organizacije, poleg Dokumentacijskega centra avstrijskega upora še Mauthausnov odbor, ki zastopa zapornike v nacističnih koncentracijskih taboriščih, Izraelska kulturna skupnost, Društvo avstrijskih novinarjev (GPA-DJP). Graf pa je recimo leta 2011 protestiral pri avstrijski vladi, ker je Slovenija izdala spominski kovanec s podobo heroja Franca Rozmana Staneta s »titoistično zvezdo«. Pri protestu se mu je tedaj pridružila Anneliese Kitzmüller, ravno tako poslanka FPÖ in članica burševske organizacije Iduna Linz. Kitzmüllerjeva je pred tremi leti zahtevala, da se EU jasno izreče proti izjavam predsednika slovenskega parlamenta Milana Brgleza v Mladini, ki naj bi bil dejal, da so bili povojni poboji naravna pravica (dejansko Brglez tega v intervjuju ni rekel, op. p.). Še več pa je skrajno spornih trditev, ki so jih novi skrajnodesničarski avstrijski parlamentarci izrekli o migrantih (ljudje so kot banane, črnih ne mara nihče) ali nacionalsocializmu. Wolfgang Zanger, član burševske organizacije Vandalia Graz, je recimo pred leti v intervjuju za avstrijsko televizijo trdil, da so obstajale tudi pozitivne strani nacionalsocializma: prihod Hitlerja na oblast naj bi bil ljudem vlil upanje, saj so tedaj številni dobili zaposlitev, gradile so se denimo avtoceste, je našteval.

Več avstrijskih nevladnih organizacij, recimo organizacija SOS sočlovek, ki se zavzema za spoštovanje človekovih pravic, je prejšnji teden opozorilo, da ljudje, ki so skrajni desničarji ali blizu neonacistom, ne bi smeli prevzeti ministrskih položajev v novi avstrijski vladi. »Vodstvo FPÖ je leta in leta sistematično financiralo in podpiralo neonacistično sceno,« so sporočili in napovedali proteste, če bodo avstrijski neonacisti prišli v ministrske kabinete ali na druge vodilne položaje. A da simpatizerji nacističnih idej ne bodo prišli na položaje v novi avstrijski vladi, je skorajda neverjetno, če bo v koalicijskih pogajanjih, ki jih po zmagi Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) vodi mladi, 31-letni Sebastian Kurz, roka ponujena FPÖ. Tedaj bo predsednik FPÖ Heinz-Christian Strache postal podpredsednik avstrijske vlade – vicekancler, čeprav je bil v preteklosti član burševskih in neonacističnih organizacij, recimo že omenjene Vandalie z Dunaja, poleg tega so znana tudi njegova »usposabljanja« z replikami nemških pušk v gozdovih avstrijske Koroške. V pogajanjih, ki so se pravkar začela, je Strache kot pogoj za vstop v koalicijo že zahteval položaj notranjega ministra.

Vse omenjeno bo gotovo zaznamovalo tudi prihodnje odnose med Avstrijo in Slovenijo. Avstrijski populizem se je sicer zadnja leta okrepil zaradi vprašanja beguncev, je pa zgodovinsko utemeljen na trdnih protislovenskih temeljih, recimo v obliki velikonemškega kulturnega boja na južni meji Germanie. K temu izvornemu vprašanju se tudi vedno znova vrača, ko zmanjka drugih groženj. Možnosti so neskončne. Konec koncev je tudi financiranje slovenskih šol ali vrtcev na avstrijskem Koroškem kljub doseženemu »kompromisu« glede dvojezičnih krajevnih napisov še vedno prepuščeno vsakoletnim odločitvam trenutno vladajočih politikov.