Mnogo hrupa za nič

V preteklem tednu sta nas nacionalna in tudi največja komercialna televizija razveselili s soočenji; nacionalka je v Tarči gostila paradne konje slovenskih parlamentarnih strank, Uroš Slak pa je na POP TV povabil predsedniška finalista Boruta Pahorja in Marjana Šarca.

Soočenje slednjih je bilo mučno, a Borut Pahor je, žal je res tako, neprimerno bolj karizmatičen in artikuliran politik od Šarca, ki je v najboljšem primeru siten provincialni moralist z nekaj izkušnjami vaškega šerifa.

Ko smo si nekaj dni pozneje ogledali Tarčo s prvoborci slovenske politike, pa nam je postalo jasno, na koga nas je vsaj malo ves ta čas spominjal Šarec. Na mladega Matjaža Hana, ki se je z leti na videz sicer nekoliko kultiviral in omehčal, a v biti še vedno ostaja vaški šerif, ki je izobraževanje zaključil s trgovsko šolo v Celju, za govorniškim pultom televizijskega studia pa visi kot na šanku. Temu primerna je tudi raven njegove debate, na videz tehtno-samozavestne, a v resnici populistično-prazne. Najbolj hecno je bilo, kako se je ves čas pretvarjal, da njegova stranka SD ni del koalicije, brez razloga tolkel po koalicijskem partnerju Milanu Brglezu in levem konkurentu Luki Mescu, ob tem pa zgradil most zavezništva z Alenko Bratušek, ki se v svojem strahu, da ne bo prestopila parlamentarnega praga, že eno leto zajedljivo zaganja v vse ter si besedo jemlje na tako nekultiviran način, kakor se je nekultivirano ponujala za evropsko komisarko.

Glede na mehko dopolnjevanje, ki sta ga v Tarči uprizarjala s Hanom, se zdijo govorice o tem, da bo sklenila predvolilno koalicijo z SD, povsem verjetne. Prav tako se je kot opozicija obnašal Karl Erjavec, ki ima podobno taktiko nastopanja kot Matjaž Han: svojo nevednost meša s prostaštvi in navidezno odločnost s populizmom. Ta taktika ima učinek tudi na voditelje: Erika Žnidaršič mnogo hitreje prekinja kultivirane govorce, ki se prijavljajo k besedi in skušajo argumentirano nekaj povedati, kakor agresivne in glasne nastopače. Morda gre za podzavesten vzgib, saj je z agresivneži nemogoče komunicirati in njene omejitve v vsakem primeru preslišijo, kultivirani in nevsiljivi govorci pa ji prepuščajo voditeljsko mesto. Večkrat podobno delujejo tudi drugi voditelji, kar je škoda: prav oni bi morali biti prvi filter med gledalcem in politikom ter nastopajočim omogočiti, da govori tisti, ki ima kaj vsebinskega povedati, ne pa prepuščati oddaje najglasnejšim oziroma tistim, ki si besedo jemljejo sami. Tako namreč ustvarjajo možnosti za točno tiste politike, ki so v svojih številnih mandatih natrosili mnogo besed – in ničesar naredili. Poglejte samo, kako se to obrestuje Borutu Pahorju, za katerega je strankarski kolega Han dejal, da je »državnik v pravi besedi pomena«.

Odgovornost televizijskih voditeljev je, da – v nasprotju s Hanom – ločijo med praznimi besedami in dejanskim pomenom ter poskrbijo, da bo do gledalcev prišlo predvsem slednje.