Rockovska katarza

Turneja, na kateri Nick Cave & the Bad Seeds po največjih britanskih in evropskih arenah predstavljajo lansko, šestnajsto ploščo Skeleton Tree, je popoln dokaz tega, da se brezkompromisno ustvarjanje in množična priljubljenost ne izključujeta. Ne le zato, ker si kultna zasedba s konsistentnimi ploščami in koncerti že dobra tri desetletja nabira privržence, ampak zato, ker se zdi, da z vsako novo ploščo in turnejo postaja le še boljša. Nič drugače ni bilo ob njenem tokratnem obisku Ljubljane, kjer je bil koncert zaradi velikega zanimanja iz prvotno načrtovane Hale Tivoli prestavljen v mnogo večjo areno v Stožicah in bil razprodan tudi tam. Pojavljalo se je le vprašanje, ali bo Cavu tudi z ogromnega odra uspelo vzpostaviti neposreden, intenziven stik z občinstvom. No, ko je že med četrtim komadom Higgs Boson Blues, naslonjen na fene v prvih treh vrstah, kričal »čutite utrip mojega srca«, so se vsi pomisleki razblinili.

Zasedba je na oder prikorakala med skladbo First Journey, ki sta jo Cave in Warren Ellis napisala za letošnji film Sledi v snegu, in nato izvedla tri umirjenejše skladbe s plošče Skeleton Tree, na kateri se je Cave ob tragični smrti sina spoprijel s temo žalovanja. A brez nepotrebnega patosa. Ob poslušanju plošče se lahko pojavijo nelagodni občutki vdora v Cavovo najintimnejše soočanje z izgubo, žive izvedbe večine skladb s plošče pa so delovale skoraj evforično. Tudi na račun tega, da so bile v ponedeljkov repertoar vpete skozi izjemno premišljen izbor starejših skladb.

V ušesa parajoči izvedbi From Her to Eternity z istoimenskega prvenca iz leta 1984 so dvorano zatresle vse nianse hrupa Ellisove violine. Tej so sledile Tupelo (s plošče The Firstborn is Dead), Jubilee Street, The Ship Song in ena najganljivejših pesmi Into My Arms iz leta 1997, s katero je Cave mnogim olajšal izgube ljubljenih oseb. Ta se je prelila v skladbo Girl In Amber, v kateri se sprašuje o tem, kako bi tragedija utegnila uničiti njegov odnos s soprogo Susie. Neposredno na njo se je navezala I Need You, v kateri se nam pred očmi zavrti življenje, pa Red Right Hand, s katero opravičuje maščevalnost Boga ... Ja, lepšega vpogleda v to, da so Cava teme in razpoloženja, ki jih tako presunljivo opiše na plošči Skeleton Tree, vedno zanimali, si ne bi mogli zamisliti.

Morda je koncert, ki je tudi tokrat navdušil z izjemnim muziciranjem Bad Seedsov (na tokrat pohvalno zelo dobrem ozvočenju!), malce pokvaril le dodatek. Deloma zato, ker je Cave, po izletu na tribuno in v parter, na oder malce klišejsko povabil kakšnih sto fenov. In deloma zaradi precej izpetih skladb Weeping Song ter Stagger Lee, v repertoar najbrž umeščenih predvsem zato, da so na svoj račun prišli še tisti, ki so zaželeli slišati kakšen starejši hitič. Je pa povsem na koncu vtis popravila zadnja Push the Sky Away, s katero je zasedba postavila piko na i še enemu izjemnemu nastopu pred slovenskim občinstvom.