Damir Avdić: Amerika

+ + + + +

Damir Avdić se je na dosedanjih ploščah ukvarjal z nacionalizmi, jugonostalgijo, bratstvom in enotnostjo, skrajnimi desničarji in levičarji ter z najrazličnejšimi družbenimi nepravilnostmi sodobnega sveta, katerega del so tudi vsi nesrečneži (in srečneži) z območja nekdanje Jugoslavije, množica razseljenih duš, ki v iskanju boljšega (beri dostojnega) življenja zapušča domove in se nato staplja z drugimi, bolj »evropskimi« ali ameriškimi kulturami.

Marsikdo bi zatrdil, da se Avdićeva glasba in njegova besedila že od začetkov niso pretirano spreminjali. A treba je pripomniti, da so ravno minimalistični glasbeni angažma ter zares ostra, neposredna in predvsem izrazito kritična besedila, ki niso ovita v bleščeči celofan in so brez skritih pomenov, odsev sedanjih družbenopolitičnih razmer. Ne le v Sloveniji in nekdanji skupni državi, temveč tudi drugod po Evropi, predvsem pa v ZDA, tej »trdnjavi demokracije«, ki se je večji del 20. stoletja krvavo zavzemala za spoštovanje demokratičnih načel po vsem svetu, v 21. stoletju pa izvajanje »demokratičnih« praks le nadaljuje.

Zato ne preseneča, da je Avdić sedmo ploščo naslovil Amerika in jo posvetil ne le najmogočnejši državi sveta, ampak tudi vsem nam, delavcem in intelektualcem, levičarjem in desničarjem, aktivistom in mirovnikom, liberalcem in konservativcem, skratka vsem, ki se borijo za dostojno življenje pod budnim očesom edine zares »pravične« države na svetu – Amerike.

Družbenopolitične razmere po vsem planetu pričajo, da je svet (vsaj zahodni) v 21. stoletju ubral napačno pot. Avdić o tem pripoveduje v bridkih besedilih, pospremljenih z udarnimi hardcorovskimi, praviloma minimalističnimi rifi zveste kitare (ameriške proizvodnje), še najbolje pa to ponazori z verzom iz skladbe Čovjek na trapezu: »Ja sam loša pička u porniću demokratije / kanta puna kvazi-intelektualne bljuvotine / pravdam sve zločine za malo donacije.« Avdićeva poezija tudi na plošči Amerika torej ne pozna politične korektnosti, saj gre za avtorja, ki je odkrit antikapitalist, uporablja veliko cinizma, pa tudi vulgarizmov, zato so besedila že prav nesramno resnična. Na plošči se med devetimi skladbami znajde ena ljubezenska, Zdrav jak moćan, ki pa hkrati kritizira religijo. Ali kot pravi Avdić: »Kad nema ljubavi, dobar je i Bog.«

Amerika ni zgolj še ena plošča kantavtorja, ki želi z nenavadnimi verzi in silovitimi kitarskimi rifi opozoriti nase, temveč je plošča, s katero ostro kritizira položaj, v katerem se je znašla sodobna družba, kritizira Ameriko in njene satelite, med katere sodimo tudi vsi mi, ki smo pod pretvezo pravičnosti, politične korektnosti in drugih novodobnih, predvsem kapitalističnih pogruntavščin – preprosto pozabili na ljubezen in spoštovanje.