Neskončna prepletenost in tragičnost neizpolnjene ljubezni

Mojstrstvo sodobne plesne umetnosti v dialogu s klasiko, kot ga lahko ustvari le Saburo Teshigawara

V Cankarjevem domu bo 7. novembra ob 19.30 gostoval japonski plesalec in koreograf Saburo Teshigawara, eden najprepoznavnejših, samosvojih in po mnenju New York Timesa eden najboljših koreografov sodobnega plesa. Tokrat se v Ljubljano vrača s plesno predstavo Tristan in Izolda, ki je nastala po istoimenski kultni operi Richarda Wagnerja. Saburo Teshigawara in njegova soplesalka Rihoko Sato dopolnjujeta Wagnerjevo glasbo, ki ostaja osrednji del predstave, s keltsko legendo o Tristanu in Izoldi ter njenih tragičnih razsežnostih, ko telesi nesojenih ljubimcev postaneta glasnika neizrekljivega.

Keltsko legendo o Tristanu in Izoldi so prvič zapisali v 12. stoletju. V tragični zgodbi o uničujoči strasti med junakom in ženo njegovega fevdalnega gospoda je Richard Wagner prepoznal svoje ljubezensko razmerje z Mathildo Wesendonck in leta 1854 začel pisati operno različico zgodbe. Končana je bila leta 1859, prva izvedba pa je bila leta 1865 v Münchnu.

Predstava Tristan in Izolda je zasnovana na posameznih delih Wagnerjevega dela, zaokroženih v izvirno glasbeno in plesno celoto. Temelj glasbene strukture je repeticija, izhaja pa iz prepričanja o usodnosti, neskončni prepletenosti in tragičnosti neizpolnjene (popolne) ljubezni. Tako kot v drugih njegovih projektih gre tudi tokrat za poetično popotovanje, preplet različnih izraznih sredstev, za navidezno odsotnost zgodbe, za prednost čutnega pred razumnim. Teshigawara in Sato interpretacijo gradita na stopnjujočem ter že od začetka intenzivnem občutku popolne izgube. Običajno so v opernih produkcijah prikazane družbene okoliščine, dejavniki, ki onemogočajo ljubezen junakov, ples Teshigaware in Sato pa se osredotoča izključno na dva, ki živita z eno dušo.

Izredno čutno in čustveno izkušnjo dopolnjuje asketska, a natančno oblikovana svetlobna, prostorska in zvočna podoba, ki skupaj s specifičnim in samosvojim plesnim izrazom ustvarja prostor celostne gledališko-plesne izkušnje. Tudi zato je Wagnerjeva opera drzno okleščena vseh besed oziroma so le te prelite v samosvoj gib. Ples Sabura Teshigaware je ekstatičen, čustven, razgiban, a hkrati izčiščen do zadnjega detajla, vizualno uravnotežen in prostorsko popolnoma osmišljen. Pa tudi izmuzljiv, povsem v skladu z njegovo trditvijo, da "v tem telesu ni notranjih organov." 

Saburo Teshigawara je svojo umetniško pot začel leta 1981, po končanem študiju upodabljajočih umetnosti in klasičnega baleta. Leta 1985 je skupaj s Kei Miyata ustanovil skupino KARAS, ki še danes deluje na številnih ustvarjalnih področjih od plesa, filma, razstav, opere, umetniških instalacij, video umetnosti. Izredno dejaven je tudi na področju izobraževanja. V skupini KARAS je ustvaril več kot dvajset različnih sodobnoplesnih projektov (Perfume, 2014; Second Fall, 2013; She, 2009; Substance, 2007 …), sodeloval pri več kot desetih glasbeno koreografskih domačih japonskih in mednarodnih projektih (Landscape, 2014; Reunion – Goldberg Variations, 2012 …), koreografiral več mednarodnih sodobnoplesnih koprodukcij in opernih del (Metamorphosis, 2014; Vacant, 2006; Acis in Galatea, 2011; Turandot, 1999 … ) ter režiral več filmskih in video projektov. Sodeluje s številnimi opernimi in baletnimi hišami. Premiera njegovega zadnjega projekta Balanchine / Teshigawara / Bausch je bila 25. oktobra 2017 v Pariški nacionalni operi. Teshigawarovo delo sodi v isto kreativno polje kot ustvarjanje Kazua Ohna, skupine Sankai Juku in Kei Takei, ki vsi težijo k prevladi simbola nad zgodbo, k prepletu naravnih elementov in visokotehnoloških odrskih rešitev.