Neenakost vedno ustvari politika, nikoli tehnologija

Medtem ko lahko ima razvoj tehnologije v določeni meri svojo logiko, politika odloča o razdelitvi koristi od tega razvoja

Najbolj pogosta utemeljitev za povečanje neenakosti v zadnjih štiridesetih letih je tehnologija, ker je povečala potrebe po zahtevnih spretnostih in hkrati zmanjšala potrebe po rutinskem ročnem delu. Manj razširjene so ugotovitve, da je sedanjo neenakost povzročila trgovinska politika ali politika trga dela. Tehnologija je najpogostejša razlaga za sedanje povečanje neenakosti zato, ker je v tem primeru mogoče reči, da se je neenakost povečala neodvisno od politike.

Če za prenos dohodka od navadnih delavcev k delničarjem in najbolj izobraženim okrivimo trgovinsko politiko ali politiko trga dela, iz tega izhaja, da je povečanje neenakosti povzročila politika, je rezultat zavestne odločitve tistih na oblasti. Če je krivec tehnologija, lahko še vedno mislimo, da je povečanje neenakosti nekaj slabega, toda to se je zgodilo, ni nekaj, kar smo naredili, v Huffington Postu piše Dean Baker, sodirektor Centra za ekonomske in politične raziskave.

Ta razlaga je lahko tolažba za tiste, ki imajo od povečanja neenakosti koristi, ni pa zelo smiselna. Medtem ko lahko ima razvoj tehnologije v določeni meri svojo logiko, politika odloča o razdelitvi koristi od tega razvoja. Kdo ima največje koristi od razvoja tehnologije, določa politika glede patentov, avtorskih pravic in drugih oblik zaščite intelektualne lastnine.

Koliko denarja bi recimo imel danes ustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je najbogatejši človek na svetu, če operacijski sistem Windows in druga Microsoftova programska oprema ne bi bila zaščitena s patenti in avtorskimi pravicami? V tem primeru bi lahko vsakdo te programe namestil na svoj računalnik, naredil milijone kopij in za to mu ne bi bilo treba nič plačati Billu Gatesu. Ker izhaja iz bogate družine ter je pameten in ambiciozen človek, Gatesu tudi v tem primeru ne bi nič manjkalo, najverjetneje pa ne bi bil med najbolj bogatimi ljudmi na svetu.

Koliko denarja bi recimo imel danes ustanovitelj Microsofta Bill Gates, ki je najbogatejši človek na svetu, če operacijski sistem Windows in druga Microsoftova programska oprema ne bi bila zaščitena s patenti in avtorskimi pravicami?

Vlada z zaščito intelektualne lastnine posameznikom in podjetjem za določen čas zagotovi monopole, ti jim omogočajo, da lahko za izdelke in storitve, ki jih zaščitijo s patenti ali avtorskimi pravicami, prodajajo po višji ceni od tržne. Ta zaščita je spodbuda za njihovo inovativnost in kreativnost. Hkrati vlada plačuje tudi veliko raziskav na različnih področjih. Dejansko so na oddelku za obrambne raziskave razvili recimo internet in program unix, ki je bil osnova za razvoj osnovnega microsoftovega programa dos, navaja Baker.

Vlada podpira tudi veliko ustvarjalnega in umetniškega dela, zlasti prek davčnih olajšav za donacije v dobrodelne namene. Premožni zaradi tega z donacijami podpirajo orkestre, gledališča, galerije in druge neprofitne institucije s področja umetnosti.

Treba se je vprašati, ali so patenti in avtorske pravice najbolj učinkovit način podpore inovacij in ustvarjalnega dela. Baker v svoji knjigi Rigged: How the Globalization and the Rules of the Modern Economy Were Structured to Make the Rich Richer navaja, da je v 21. Stoletju to zelo neučinkovit način podpore. Ni dvoma, da intelektualna lastnina prenaša denar od ljudi, ki niso njeni lastniki, k ljudem, ki so njeni lastniki.

Če nas skrbi neenakost v družbi, jo lahko zmanjšamo tako, da skrajšamo dobe veljavnosti zaščite s patenti in avtorskimi pravicami ali pa njihov obseg tako zmanjšamo, da jim zmanjšamo vrednost. To bi pomenilo manj denarja za farmacevtsko industrijo, proizvajalce medicinskih pripomočkov, proizvajalce računalniških programov in vrsto drugih panog, ki imajo od zaščite intelektualne lastnine nadpovprečno velike koristi. Delničarjem teh podjetij bi se zmanjšali prihodki, plače bi se zmanjšale vodilnim menedžerjem in visoko izobraženim ljudem, ki jih zaposlujejo. Preostalim državljanom bi se povečali prihodki, ker bi se cene vrste proizvodov močno znižale.

Gre za veliko denarja, če pomislimo samo, koliko denarja na leto farmacevtska industrija pobere za zdravila. Od leta 1980 je bilo sprejetih več ukrepov, s katerimi so v ZDA povečali in podaljšali zaščito intelektualne lastnine. Patentiranje so razširili na nova področja, kot je programska oprema, poslovne metode in celo vrste življenja. Čas zaščite so podaljšali s 55 na 95 let (retroaktivno). Države v razvoju lahko vstopajo na trg ZDA le pod pogojem, da zagotovijo močno zaščito intelektualne lastnine. Ta zaščita je navedena tudi kot pogoj v trgovinskih sporazumih, ki jih sklepajo ZDA.

Vprašanje je, koliko je razširitev in povečanje zaščite intelektualne lastnine pripomogla h gospodarski rasti, v kongresu pa nihče še ni postavil vprašanja, ali se je zaradi tega povečala neenakost, ali je to povečanje izničilo učinke od povečane rasti. 

Vprašanje je, koliko je razširitev in povečanje zaščite intelektualne lastnine pripomogla h gospodarski rasti, v kongresu pa nihče še ni postavil vprašanja, ali se je zaradi tega povečala neenakost, ali je to povečanje izničilo učinke od povečane rasti. Ko poslušamo zgodbe, da bodo roboti in umetna inteligenca nadomestili veliko delavcev, moramo vedeti, da je vsak prenos od delavcev k «lastnikom« teh tehnologij politična izbira. Če bi bilo vse znanje, povezano z novimi tehnologijami, javno, bi bilo poceni. Najbolj razvite robote bi lahko kupili za malo višjo ceno od stroškov za materiale iz katerih so narejeni. Roboti bi čistili naše hiše, kuhali večerje, kosili zelenice, prali perilo. Nova zdravila, ki rešujejo življenja, bi stala malo več kot generični aspirin, najnovejša oprema za slikanje v zdravstvu bi bila na voljo po ceni za napravo za običajni rentgen.

Ljudje, ki so te tehnologije razvili, bi za svoje delo še vedno lahko bili dobro plačani, ne bi pa bili tako bogati, kot so Bill Gates ali lastnik Facebooka Mark Zuckerberg. Če bi ZDA dovolj razrahljale patentno zaščito in avtorske pravice, bi prihodnji tehnološki geniji bili enako dobro plačani kot so bili njihovi predhodniki pred petdesetimi leti, ne bi pa bili super bogataši.

Mogoče je, da bi, če bi izbrali to pot, plačali visoko ceno v obliki zmanjšanja inovacij in rasti produktivnosti, a to je treba dokazati, ne zgolj domnevati. Vprašati je tudi treba, ali bi bile koristi od večje enakosti dovolj, da bi žrtvovali nekaj rasti. Preden odgovorimo na ta vprašanja, jih je treba postaviti, piše Dean Baker. Osnova za to je spoznanje, da tehnologija nikoli ne ustvari neenakosti, povzroči jo politika.