Bowrain, skladatelj in pianist

Na spletni strani ima zapisano: »Klavir je moje orodje, moj inštrument. Ko se potopim vanj, se zgodi recipročna domačnost. Igranje klavirja je zame nekaj bolj naravnega od govorjenja.« Ja, o tem, da je pritiskanje črnih in belih tipk prva ljubezen Tineta Grgureviča, ki od leta 2014 ustvarja pod psevdonimom Bowrain, ni nobenega dvoma. A s tem, kako se loteva igranja klavirja, ponuja veliko več od stereotipne podobe v črni frak odetega pianista, ki z virtuoznostjo navdušuje privržence klasične glasbe.

Med obiskovalci njegovih koncertov bi na vprašanje, na kakšno glasbo prisegajo, dobili zelo različne odgovore, verjetno pa bi jih bilo največ takih, ki glasbe, tako kot on sam, ne mislijo v žanrskih okvirih. In sodeč po nedavnem koncertu, s katerim je povsem napolnil Staro mestno elektrarno v Ljubljani, takih ni malo.

Na tem koncertu je zbranim predstavil pred kratkim izdano ploščo Distracted, drugo, ki jo je posnel kot Bowrain. Zakaj Distracted (Raztresen)? »Z naslovom sem po svoje označil zapleteni proces selitve iz Nizozemske, kjer sem preživel 11 let, nazaj v Slovenijo, in spremembe, ki jih je to prineslo v moje zasebno življenje. Hkrati pa je plošča tudi nekakšen most med mojim solističnim ustvarjanjem in lanskim začetkom sodelovanja s kitaristom in producentom Mariem Babojelićem ter nemškim bobnarjem Robertom Nitschkejem,« pravi. Ja, štiri skladbe je podpisal sam, druge tri s sošpilavcema, kljub temu pa plošča navduši z zelo dodelano in lepo zaokroženo celostno podobo.

Ta v primerjavi z njegovim bolj elektronskim prvencem Far Out (2014), na katerega so se (upravičeno) lepile primerjave s tem, kar počneta denimo Four Tet in Thom Yorke (Radiohead), prinaša opazno slogovno nadgradnjo. Premišljeno križanje sodobne klavirske glasbe, (post)rockovske estetike, atmosferične elektronike in cinematične senzibilnosti je zdaj veliko bliže izrazom cenjenih ustvarjalcev, kot je samosvoj nemški pianist Nils Frahm ali pa s sicer že ugaslim projektom Darkside skladatelj minimalističnega elektronskega popa Nicolas Jaar. Novost so tudi bolj angažirana sporočila (nekaterih) skladb. »Ko se staraš, se vse bolj začneš zavedati okolice, zanima te, kaj se dogaja v svetu,« pojasni še en razlog za naslov plošče in skladbe Refugee (Begunec).

Klavir ga je začel zanimati že v otroštvu. A ker je kmalu ugotovil, da ne bo nikoli tak virtuoz kot denimo Ivo Pogorelić, na katerega koncertih je večkrat bil, se je na srednji glasbeni šoli odločil za smer teorije. Ko pa je spoznal glasbo Keitha Jarretta, Billa Evansa, Herbieja Hancocka in Chicka Coree, se je naposled le odločil za študij jazzovskega klavirja na cenjeni rotterdamski šoli Codarts in ga z magisterijem končal v Amsterdamu. V tem obdobju je z nekaterimi drugimi mladimi slovenskimi jazzovskimi ustvarjalci sodeloval tudi v zasedbi Next (Music Ensemble) pod vodstvom Dreja Hočevarja. Nato je ob koncu šolanja odšel na študijsko izmenjavo v ameriško Philadelphio in tam z glasbeniki, ki jih je spoznal na različnih klubskih jam sessionih, pod pravim imenom izdal prvo avtorsko ploščo Balkan Flavours (2010). Naletela je na dober odziv poznavalcev jazza, že takrat pa je bilo očitno, da ga zanimajo tudi drugi izrazi. No, po vrnitvi na Nizozemsko je potem z novo zasedbo posnel še eno sodobno jazzovsko ploščo Images of Reality.

Ker mu je postalo jasno, da je ustvarjanje z velikimi jazzovskimi zasedbami (pre)velik logistični zalogaj, ga je vse bolj vleklo v solistično ustvarjanje. Takrat je spoznal producenta Nikosa Kandarakisa. Ta ga je vpeljal v svet elektronske glasbe oziroma ustvarjanja z računalnikom in skupaj sta posnela ploščo Far Out. Sam se sicer nima za producenta elektronske glasbe. Deloma zato, ker vloga producenta ponuja veliko različnih interpretacij, in deloma zato, ker je prepričan, da je nešteto ustvarjalcev, ki se računalniškega ustvarjanja glasbe lotevajo veliko bolje od njega. Se pa ta njegova skromnost zdi povsem neupravičena. Z dodelanimi elektronskimi teksturami in ritmičnimi elementi izvrstno nadgradi klavirsko osnovo, če ne drugače, tako da k sodelovanju povabi prave ustvarjalce. Nedavno je ob izmenjavi portugalskih in slovenskih glasbenikov v projektu Westway Lab še poglobil svoje zanimanje za elektronsko glasbo in s Pedrom Lucasom zasnoval zasedbo Phila, v kateri v tribalistično elektroniko spajata tudi vzorce iz afriških in portugalskih muzik.

Že več let je s svojo glasbo zelo dejaven tudi v polju multimedijske umetnosti. Najpogosteje sodeluje z umetnikoma Meto Grgurevič (svojo sestro) in JAŠO. Z njim je predlani nekaj mesecev sodeloval pri odmevnem projektu Zaklop na Beneškem bienalu, kjer se mu je med sodelovanjem s številnimi drugimi glasbeniki porodila marsikatera nova zamisel. Mu pa teh tudi sicer ne manjka. Njegovo glasbo boste morda kmalu slišali v kakšni novi predstavi, večmedijski instalaciji, morda tudi v filmu, nedvomno pa na samostojnih koncertih.