Aristokrati duha

Ko smo prejšnji teden brali Spieglov intervju s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, nas je presunilo, s kakšno lahkoto govori o literaturi, domači in tuji, kako mirno klepeta o klasični glasbi – in celo – kako duhovite kulturno-politične opazke zna dajati (Francozi so narod, ki želi izvoliti kralja, samo zato, da ga potem pošlje pod giljotino). Četudi nismo nujno naklonjeni njegovi politiki, smo v njem videli nekaj, česar ne premore skoraj nihče med našimi politiki – širino duha.

Če za Boruta Pahorja to že vemo, za povrh pa zna svoje pomanjkljivo znanje dobro skrivati za veščinami politične retorike, je malone osupljivo, kako surov je Marjan Šarec. Spomnimo se, kako na enem od soočenj prvega kroga ni poznal niti enega imena evropske politike, celo tako znanega ne, kot je predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je na tem položaju že šest let. Videti je, kakor da Marjan Šarec razen lokalnih kamniških medijev ne spremlja ničesar, še najmanj pa karkoli tujega. Fascinantna je tudi skopost njegovega besedišča, prizadevno obrača nekaj sto besed, iz odgovorov na vprašanja pa vidimo, da jih tudi ne razume prav veliko. Samo človek precej omejenega duha na vprašanje, kakšen je njegov življenjski nazor, lahko odgovori, da »moderen«. Za povrh tudi ne loči med zakonom in ustavo; država in verske skupnosti so ločene s 7. členom ustave in ne s kar nekim zakonom – to bi kandidat za predsednika države že lahko vedel. Kako sramotno slabo sta Pahor in Šarec razgledana, je bilo očitno tudi pri vprašanju o slovenski znanosti, saj oba skupaj nista znala pravilno imenovati niti enega slovenskega znanstvenega odkritja zadnjih let. Pahorju za odgovor, da so odkrili »virus proti ziki« ne moremo dati niti pol točke.

Soočenja zadnjega tedna pa nam niso pokazala le omejenega dometa kandidatov, ampak tudi novinarjev. Če se vrnemo k Macronu; z njim so se pogovarjali kar trije Spieglovi novinarji in vsak mu je zastavljal vprašanja s svojega področja. Si predstavljate – kako oddaljene so za nas te sanje! – imeti predsednika, ki mu ne bi bil kos en sam povprečni novinar ali voditelj? In ali ni morda tako, da so tehnicistična in dolgočasno politična vprašanja, ki jih v predvolilnih soočenjih za povrh še mešajo z nekakšnimi kvizi, žalitev za slehernega intelektualca? Kdo zdrave pameti in iskrivega duha bi se sploh želel ponižati v čem takem?

»Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega,« je bila najbolj intelektualna fraza, ki jo je v preteklem tednu skupaj spravil Šarec. V ponedeljkovih Odmevih jo je uporabila tudi Rosvita Pesek, ko je kot specialista za davčne utaje povabila kralja rajskih dokumentov in nekdanjega generalnega direktorja davčne uprave Ivana Simiča. Od njega ni pričakovala zagovora zaradi utaje davkov, ampak le praktične nasvete za poslovanje v davčnih oazah in moralne prilike. Škoda, da ni bilo tudi Roka Snežiča, predsednika davčne uprave v nastajanju.