Rone: Mirapolis

Naslovnica četrte plošče francoskega elektronskega producenta Erwana Castexa, bolj znanega pod imenom Rone, je zgovorna demonstracija tega, kaj se zgodi, če oblikovanje zaupaš filmarju. Ni sicer znano, ali je Michel Gondry (Večno sonce brezmadežnega uma), ko si je za motiv izposodil filmsko mojstrovino Fritza Langa Metropolis, o plošči vedel kaj več od naslova. Je pa zdaj jasno, da Rone navdiha zanjo ni našel v distopičnih filmskih ekskurzijah, pač pa v nekdanjem tematskem parku Mirapolis, nekakšnem francoskem odgovoru na Disneyland. Menda ga nikoli ni obiskal, očitno pa so mu v spominu ostali prizori mogočnih fantazijskih konstrukcij, ki jih je v otroštvu opazoval skozi okno družinskega avtomobila, ko so se mimo parka vozili na počitnice. To ne pomeni, da Rone s ploščo Mirapolis zganja nostalgijo. No, sodeč po njegovi naklonjenosti (znanstvenofantastični) sintovski melodiki so na popotovanjih morda res poslušali glasbo Jean-Michela Jarra. Toda Mirapolis je kljub retro pritiklinam izrazito sodobna plošča.

V njej je tudi nekaj nesporno francoskega, pa čeprav ne tako otipljivega kot v izrazih Ronovih za house glasbo specializiranih popularnejših rojakov, kot so Daft Punk, Justice in pa Mr. Oizo (Davida Guette zavoljo higiene ne bomo postavljali v isto kategorijo). Razlog se deloma skriva v tem, da je Rone med odraščanjem raje posegal po glasbi britanskih elektronskih posebnežev iz založbe Warp. Še verjetneje pa v tem, da je vedno sledil samosvoji viziji, ki je postajala zelo očitna že na obeh predhodnih ploščah, z Mirapolisom pa je zdaj zaživela v vsem potencialu.

Ja, zdi se, da mu je tokrat iz gostujočih glasbenikov, med katerimi so stara sodelavca John Stanier (Battles) in Bryce Dessner (The National) ter nove sile Saul Williams, Noga Erez in Kazu Makino (Blonde Redhead), uspelo iztisniti maksimum. Ali še raje – očitno se mu je posvetilo, kaj so tisti njihovi atributi, ki jih potrebuje za oplemenitenje svojih skladb. Pa najsi bo to Stanierjeva in Dessnerjeva (indie) rockovska znanost, Williamsova angažirana slam poezija ali pa čarobnost glasov Erezove in Makinove.

Kljub v povprečju zelo solidnemu prispevku gostov pa sta glavna aduta Mirapolisa Ronova očarljiva sintovska melodika in izjemni občutek za prefinjeno križanje elektronike in akustike, s katerim avanturistično in hkrati lahkotno navigira med ambientalno glasbo, rockom, sintpopom, plesno elektroniko in celo trapom. Znajde se denimo na podobnem terenu kot pred dvema letoma Jamie xx s ploščo In Colour, s katero je pokasiral kopico najuglednejših nagrad. Verjetno bo Ronu za kaj podobnega zmanjkal kakšen očiten hit, bodo pa glasbeni sladokusci nedvomno prišli na svoj račun. Celo bolj kot s ploščo In Colour.