10. 11. 2017 | Mladina 45 | Kultura
Goran Injac: Kritična misel tudi v Sloveniji peša
Goran Injac se je takoj, ko je leta 2014 postal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, zavzel za preoblikovanje tega gledališča, znanega zlasti po predstavah, ki so v času Jugoslavije pritegnile veliko pozornosti, v eno izmed »bolj dinamičnih in najzanimivejših institucionalnih gledališč v regiji in širše«.
Vojvodinec po rodu, sicer pa nekdanji študent umetnostne zgodovine na beograjski univerzi ter jezikoslovja in primerjalne književnosti na Univerzi v Novem Sadu, je prepričan, da s poznanstvi iz tujine in bogatimi izkušnjami, ki si jih je pri delu dramaturga, kuratorja, predavatelja in raziskovalca pridobil v Angliji, na Norveškem, v Avstriji, zlasti pa na Poljskem, kjer je do prihoda v Slovenijo skrbel za mednarodni program slovitega krakovskega Starega gledališča, lahko osmisli (novo) identiteto gledališča, ga preve(t)ri v sodelovanjih s tujimi teatri, vpne v širšo družbeno sceno in ga uveljavi kot pomembnega družbenega (in političnega) akterja.
Injac priznava, da mu, ker se je več let gibal v mednarodnem gledališkem prostoru, ob prihodu v Slovenijo ni bilo lahko. »Včasih se počutim, kot da sem v majhni vasi, kjer vsi zijajo v tujca. Če se kaj zgodi v stavbi, kjer imam stanovanje, najprej potrkajo na moja vrata,« pravi. Ljubljana se po obsegu in kakovosti kulturnega ustvarjanja pač ne more primerjati z Varšavo ali Berlinom, toda Injac priznava, da je »Slovenija edina država na območju nekdanje Jugoslavije, kjer lahko živim, Slovensko mladinsko gledališče pa edino, v katerem lahko delam«.
Njegov pravi »dom« je sicer umetnost. Njegov »dom« so ljudje, s katerimi sodeluje pri kritičnem preizpraševanju družbe, v kateri deluje; nekoč poljske, zdaj slovenske. Je večni tujec po lastni izbiri in ne razume prepričanja, da zgolj zato, ker je tujega rodu, ne bi smel enakopravno z državljani Slovenije komentirati dogajanja v njej. Nasprotno. Prepričan je, da je prav zato, ker ni del njenega »genetskega koda«, zmožen objektivno in z distance tujca pogledati na razmerja v slovenski družbi. In dodaja: »Vse, kar sem dosegel v življenju, sem dosegel z lastnim trudom. Nobenega dela nisem dobil zaradi svojega rodu ali pripadnosti nekim krogom. Zagotovo slovenskemu kulturnemu prostoru dajem več, kot dobim nazaj. Ne glede na to, da sem zasebno v težkem položaju, nisem nikomur ničesar dolžan in pravico imam kritizirati razmere v družbi, v kateri živim, tako, kot mislim, da je prav.«
V slovenski družbi ga motijo zlasti varljivo samozadovoljstvo in samozadostnost, pomanjkanje ambicije in pometanje resničnih težav v družbi pod preprogo. Da bi opozorili na takšne razmere in pozvali družbo h kritičnemu premisleku, so v Mladinskem letošnjo sezono poimenovali z afirmativnim »vse lepo in prav« in program zasnovali na tistem, kar sledi temu reku: »ampak ...«
V uvodnem zapisu brošure ob predstavitvi nove sezone Mladinskega ste ponovili nekatere misli, ki ste jih izrekli že v intervjujih na začetku mandata. Slovensko družbo ste opredelili kot sistem »zaslužnih državljanov«, ki črpajo privilegije iz svoje vloge v osemdesetih letih, govorili ste o provincializaciji in »zaprtosti«, o strahu pred nadpovprečnimi posamezniki, ki štrlijo iz družbe. Takšnih besed Slovenci ne slišijo radi. Še najmanj od tujca. So jih etablirani kulturniški krogi prezrli? So jih tudi zamerili?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.