Referenduma ne bo, a najpomembnejši del zdravstvene reforme šele prihaja

Predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik je ta teden, ko zbornici ni uspelo zbrati dovolj podpisov za referendum o zakonu o zdravniški dejavnosti, napisala sporočilo za javnost o zaroti proti zdravnikom. Zdravnikom s predlogom referenduma ni uspelo domnevno zato, ker mediji »naših in mojih osebnih opozoril večinoma niso želeli predstavljati javnosti,« je zapisala. Mladi zdravniki naj bi bili razposlali sporočila na več kot 300 medijskih naslovov – »skoraj brez vsakega odziva«. Vprašala se je, zakaj je iz arhiva oddaj RTV Slovenija izginilo poročilo z novinarske konference v zvezi z zbiranjem podpisov za referendum.

Naslednji dan se je oglasil poslanec SMC Jani Möderndorfer in bil – razumljivo – precej bolj židane volje. Poudaril je, da je stranki oziroma njeni ministrici Milojki Kolar Celarc uspelo nepojmljivo, nekaj, kar ni uspelo še nobenemu zdravstvenemu ministru v zadnjih 20 letih. »Vsi doslej so si polomili zobe,« je dejal. Kolar Celarčeva je pod streho spravila tri ključne zdravstvene reforme, tri ključne zdravstvene zakone, je poudaril: zakon o pacientovih pravicah, zakon o zdravniški službi in končno zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim bo država omejila popoldansko in zasebno delo zdravnikov.

V nasprotju s tema sporočiloma Milojka Kolar Celarc dejansko sodi med politično najšibkejše zdravstvene ministre v zadnjih 20 letih. Prvi, ki si je na zdravstveni reformi »polomil zobe«, je bil recimo leta 2003 Dušan Keber, tedaj podpredsednik LDS, pred nekaj leti pa je kar sredi mandata odnehal in zaradi domnevnih pritiskov odstopil tedanji minister Tomaž Gantar, podpredsednik Desusa. V primerjavi z njima je Celarčeva prišla na ministrstvo, ki je bilo izpraznjeno in desetletje brez pravega vodstva – pred tem ga je posredno vodila kar premierka Alenka Bratušek. Zaradi tega so doslej celo v SMC o Kolar Celarčevi govorili kot o šibkem členu koalicije in stranke.

Ko se je sedaj izkazalo, da je ministrici vsaj v delu napovedanih reform uspelo, si SMC od nje obeta politične točke. A omenjeni predlog za referendum je zdravniški zbornici spodletel ne zaradi moči zdravstvene ministrice in politične podpore, ampak zaradi preprostega razloga – ker zdravniki na svojo stran niso pridobili ključnih civilnodružbenih organizacij, ki bi znale mobilizirati ljudi. Referendumu sta odkrito nasprotovali Zveza društev upokojencev in Koalicija za ohranitev javnega zdravstva, v katero je povezanih 15 nevladnih organizacij in civilnih gibanj. Ta je celo zapisala, da »ne razumemo nekaterih posameznikov in vplivnih skupin, ki izkoriščajo stisko ljudi in predolge čakalne vrste, da bi z referendumom razveljavili zakon o zdravstveni dejavnosti«.

Vse to bo pomembno pred zadnjo, najpomembnejšo etapo – zakonom o zdravstvenem zavarovanju, ki naj bi ga koalicija obravnavala prihodnji teden in s katerim namerava ministrstvo za zdravje odpraviti ali preoblikovati sporno dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ta reforma je daleč najpomembnejša, saj bo z njo določena »stopnja« solidarnosti zdravstvenega sistema. Prepomembna je za nas vse, da bi dovolili, da jo politizirajo. A ravno to se utegne zgoditi: zadnjih nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami narašča tveganje, da bodo projekt instrumentalizirali v predvolilnem boju. SMC si utegne pripisovati zasluge, SD in Desus pa utegneta reformo minirati.

Janiju Möderndorferju in drugim politikom bo politizacija morda celo koristila, sto tisoč najrevnejšim, ki za dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačujejo že deset odstotkov svojih prihodkov, pa gotovo ne.