Suzana Tratnik, pisateljica in borka

Iskanje identitete v času odraščanja, zlasti strah, negotovost in hkrati neizmeren pogum iščočih se ljudi, ki so drugačni, so stalnica v njenih knjižnih delih. Takšne zahtevne in občutljive teme zna s sočnim jezikom, črpajoč z različnih jezikovnih registrov, in s prefinjenim humorjem in (samo)ironijo, približati bralcem, ne da bi se njeno sporočilo o tem, da »vse, kar narediš, naredi zase, ne glede na tuje grožnje ali obljube«, izgubilo. S takšnim pristopom se teme drugačnosti, predvsem drugačne spolne usmerjenosti, loteva že od svojega odmevnega romanesknega prvenca, Ime mi je Damijan, ki je bil po izidu leta 2001 preveden v tuje jezike, leta 2014 pa so to knjigo v projektu Rastem s knjigo dobili vsi dijaki prvih letnikov srednjih šol. V opomin o drugačnih in morda za pogum v iskanju lastne življenjske poti.

Tudi v njenih najnovejših delih, romanu Tombola ali življenje! in zbirki kratkih zgodb Noben glas tematizira iskanje poti v času odraščanja. V Nobenem glasu, ki ji je letos prinesel nagrado novo mesto (nekdanjo fabulo), preizprašuje otroško soočanje s smrtjo in minljivostjo, v romanu pa opisuje univerzalno zgodbo različnih obstrancev, ki se zavedajo vseh ovir, a hočejo v življenju ostati zvesti samemu sebi. Avtorica sicer pravi, da prelomi in spremembe v življenju niso le del odraščanja. »So stalnica v človeškem življenju, saj se nam tudi v odraslosti zgodijo težke stvari – morda sprememba spolne identitete, težka bolezen in druge zahtevne življenjske situacije – ki nas silijo v premislek o prejšnjem življenju, da bi lahko začeli novega.«

Marsikatero svojo zgodbo, kar velja tudi za Tombolo in življenje!, je umestila v neimenovan kraj, vendar je jasno, da se je navezovala na rodno Prekmurje in Mursko Soboto. Njeni romani so tematsko prežeti z avtobiografskimi sestavinami, čeprav v obliki fikcije. Tako kot Mija, glavna junakinja Tombole, je tudi sama hči ločenke (rojena je leta 1963), kar je v sedemdesetih letih v majhnem kraju, kjer »so ljudje resda bolj dostopni, hkrati pa hočejo vedeti vse o tebi«, pomenilo družbeno stigmo. Morda se je v najstniških letih tudi zato zakopala v svet knjig, čeprav doma – razen romana Jane Eyre viktorijanske pisateljice Charlotte Brönte – knjig ni bilo. Še Svetega pisma ne. Le oče jo je seznanil z njemu ljubo znanstvenofantastično literaturo. Čeprav danes njena literatura deluje vedro celo takrat, ko opisuje najtežje teme, ji je bila v mladosti bliže tragedija. Humor je v njenem delu rezultat predelanih izkušenj, saj mora do trpkih plati življenja vzpostaviti distanco. In postopek hkrati za »mehčanje težke teme, da bralca ne bi ubila z njihovo težo«.

V začetku osemdesetih let je odšla v Ljubljano in na Fakulteti za družbene vede vpisala študij sociologije. Rada se spominja tistega obdobja prebujanja družbe, saj je favoriziralo drugačnost. Konec desetletja je začela razkrivati svojo lezbično identiteto. Ključen zanjo je bil odhod na konferenco v Ženevi, saj je spoznala, da je »zunaj velik svet, kjer je prostor tudi za lezbijko«. Nameravala se je preseliti v tujino, v Berlin, New York ali London, vendar je z odhodom odlašala. Ostala je in postala del gibanja za pravice LGBT-skupnosti pri nas.

Poudarja, da v tistem času zares velike nestrpnosti do istospolno usmerjenih ni bilo. Bili so stereotipi, tudi zadrega pred njimi, vendar »takšnega nedvoumnega sovraštva, kakršno je vzniknilo po spremembi družbenega sistema s pravico do svobode govora, sama takrat nisem čutila,« pravi. Čeprav je kot prevajalka teoretično podkovana v feminističnih študijah in študijah spolov, ne verjame, da lahko teorija sama po sebi prispeva k izboljšanju položaja istospolno usmerjenih. Zato jo je vedno zanimal ulični aktivizem. »Hotela sem na lastni koži občutiti, kaj pomeni udeleževati se parad ponosa, ne pa le teoretizirati o njih,« pravi.

Danes jo skrbi podpora desnici, ki je na referendumu dvakrat preprečila sprejetje družinskega zakonika, ki bi izboljšal status istospolno usmerjenih parov. Straši jo, da lahko nekateri s »takšno izmišljotino, kot je teorija spolov, sprevračajo resnico in lansirajo laži o resničnih hotenjih gibanja LGBT«. Opozarja pa, da je tudi v LGBT-gibanju prišlo do ločnice med aktivistkami in aktivisti ter »tistimi istospolno usmerjenimi, pri katerih prevladuje malomeščanska pozicija absolutnega prilagajanja. Richard Goldstein jim pravi ‘homo konzerve’, saj gre za dobro situirane ljudi, ki jih moti le še odrekanje pravice do porok in posvojitve otrok. Če bi dobili to pravico, po njihovem boj ni več potreben«.

Ne pristaja na uniformizacijo družbe. »Treba je govoriti o drugačnih. O vseh razlikah. Drugačnost ne zadeva le spolne identitete. So še druge razlike, ki jih je treba spoštovati. D ružbeno okolje danes odraščajočemu postavlja zahteve, kakšen mora biti. Če ji človek, ki čuti svojo drugačnost, ustreže, bo imel še težje življenje. Hoja po robu osvobaja.«

Od tod njen poziv vsem, naj se ne bojijo biti samosvoji in drugačni.