50 odtenkov teme

Te dni je po spletu zaokrožil napovednik za tretji del franšize Petdeset odtenkov. Zgodbo poznate: privlačen in kultiviran milijonar ima samo eno temno skrivnost, svojo rdečo sobo, ki je edini prostor, kjer lahko uživa v spolnosti. Sploh če vanjo pripelje devico. Ampak ker je milijonar, se ne zgražamo, celo všeč nam je, sploh ko se izkaže, da je tak, ker ima travmo iz otroštva. Kljub temu da je E. L. James roman sprva izdala v samozaložbi, je dosegla milijone bralcev. Knjiga je napisana v slabem, puhlem jeziku, pa vendar ji je z okrnjenim besediščem uspelo zajeti dobršni del spolnih fantazij neke populacije.

Tudi Slovenci imamo svojo E. L. James, ime ji je Milena Miklavčič, in napisala je megauspešnico – Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če bi E. L. James pisala o slovenskem podeželju, če bi poznala jezik in želje slovenskega podeželja, bi bila Milena Miklavčič. Ta je prodala 11.000 (!) v samozaložbi izdanih knjig, in to večinoma sama – od vasi do vasi, od ust do ust. Knjiga je slaba: napisana v grozljivem jeziku, brez uredniških posegov in tudi brez kakršnegakoli strokovnega znanja ali širšega poznavanja obravnavane problematike. Večinoma gre le za zapise pričevanj žensk »prve polovice 20. stoletja«, ki pripovedujejo, kako so bile na različne načine pretepene, posiljevane, mučene, kako je bilo življenje z moškimi eno samo ponižanje, en sam pekel. Na bralcu je, ali bo Mileni Miklavčič verjel ali ne. In 11.000 kupcev knjige v Sloveniji se je odločilo, da ji bodo verjeli; knjigo so brali ljudje, ki sicer ne berejo, ki nikoli ne kupujejo knjig. Zakaj? Jim je na vsem lepem mar za trpljenje žensk? Za to, kako ženske občutijo spolnost? Ali je mogoče – da knjigo v resnici berejo z mešanico potlačenih spolnih fantazij in lokalpatriotizma (Milena Miklavčič je v knjigi pozornost namenjala ruralnim krajem, kjer je ponos na dom še posebej močan, omembe v knjigah pa izrazito redke)?

Ko smo jo gledali kot gostjo v Studiu City, kjer je predstavljala drugi del knjige, si nismo mogli kaj, da v njej ne bi videli E. L. James, avtorice, ki je nevede zadela najtemnejše spolne fantazije. To ji je uspelo povsem nereflektirano, kot tudi Mileni Miklavčič, ki je pri Marcelu stresala eno neumnost za drugo; od tega, da moških ne zanima zgodovina spolnosti, ker »so še zelo aktivni« (Kaj to pomeni? Da še seksajo ali da hodijo v službo? A ženske pa ne?), do izjave, da so nekateri moški v vasi hodili k »radodajkam«, kakor bi se tudi njej zdele ženske, ki so morda uživale v spolnosti, nekaj spornega? Kot v Petdesetih odtenkih pod vsemi nanosi seksa v resnici beremo, da je normalnost le tista v zakonu in z otrokom, tako Milena Miklavčič stresa folklorne puhlice in igra moralistko ravno s tem, ko ljudi sili v zgražanje – ne pa razumevanje. Njen nastop nas je prepričal, da je zgodovina, o kateri piše, verjetna toliko kot obstoj Christiana Greya. Gotovo obstaja kdo, ki mu je podoben, a ga najverjetneje ne boste srečali.