Pop aktivistka

Ko so jo vprašali, ali se ima za Šrilančanko ali Britanko, je odgovorila, da se ne opredeljuje po mejah, državljanstvu in potnem listu. Mathangi »Maya« Arulpragasam, bolj znana kot M.I.A., ki se je v zadnjem desetletju povzpela med najpriljubljenejše glasbenice, je svoj odnos do mej eksplicitno izpostavila tudi v lanskem (zanjo tipično) kontroverznem videospotu Borders. Skladbo bi zavoljo besedila sicer težko umestili med njene boljše, toda njeno sporočilo je bilo ob prizorih, v katerih skupaj s stereotipno upodobljenimi begunci pripluje do ograj »zahodnjaške trdnjave«, jasno: »Čigava življenja cenite?« Ker ima sama podobno življenjsko izkušnjo, ni naključje, da je postala eden vidnejših glasov beguncev v svetu pop kulture.

Rojena je bila tamilskim staršem v Londonu, toda družina se je zaradi očetovega političnega udejstvovanja v boju za tamilsko neodvisnost leta 1976 preselila v Šrilanko. Zaradi nenehnega preganjanja tamkajšnjih oblasti so se mati in otroci po nekaj letih preselili v Indijo in nato, tik preden je M.I.A. dopolnila enajst let, ponovno v London, medtem ko je oče kot neodvisni mirovni posrednik med sprtima stranema ostal v Šrilanki.

M.I.A. se je po študiju umetnosti najprej ukvarjala z video in grafično umetnostjo ter modo, potem pa jo je vse bolj zanimala glasba, ki jo je videla tudi kot pripravno platformo za to, da širše občinstvo opozori na šrilanško državljansko vojno in tamkajšnje zločine proti človečnosti. Teh tem se je lotila že s prvo ploščo Arular (2005), ki jo je naslovila po očetovem političnem psevdonimu. Glasbeni kritiki so pohvalili njeno pronicljivost pri spoju političnih tem s pop glasbo, pa tudi eklektično zvočno podobo, ki se je opirala na takrat najzanimivejše lokalne glasbene pojave iz tretjega sveta in hkrati na sodobno zahodnjaško klubsko glasbo.

Arular se je ob koncu leta 2005 znašel na mnogih lestvicah najboljših plošč, a preboj v mainstream je M.I.A. doživela šele z naslednjo, po njeni mami naslovljeno ploščo Kala (2007). Predvsem po zaslugi velikega hita Paper Planes, ki ji je, potem ko se je pojavil v filmu Revni milijonar, prinesel celo nominacijo za grammyja. Uspeh singla in plošče pa je ni zaustavil pri pisanju družbenopolitično angažirane glasbe. Z naslednjo ploščo Maya (2010) se je kritično lotila vprašanja politike velikih informacijskih družb, tudi vloge WikiLeaksa, ki mu je pripisala pomembno vlogo v procesu tega, da je svetovna javnost dobila necenzuriran vpogled v šrilanški (vojaški) konflikt. Podprla je Edwarda Snowdna in Juliana Assangea, slednji je nato prek neposredne videozveze nagovoril občinstvo na nekaterih njenih koncertih. Pri reviji Time so jo že pred tem umestili na seznam najvplivnejših Zemljanov, zapletla se je v javni obračun z novinarko New York Timesa, Oprah Winfrey pa jo je razglasila za teroristko.

Ker je bila zaročena z Benjaminom Bronfmanom iz vplivne milijarderske družine, so ji mnogi očitali hipokrizijo, sama pa je (osebne) izkušnje življenja v kontrastnih družbenih slojih nato naslovila na plošči Matangi (2013). K ostrejšemu političnemu aktivizmu se je spet vrnila lani z albumom AIM, ki je naletel na mešane odzive. Ko so jo letos med govorom na univerzi v Oxfordu vprašali, zakaj se vedno znova vrača k politiki, je bila jasna: »To, da sem iz begunske družine, je pač močno zaznamovalo vse, kar počnem. Glasba mi ponuja idealno okolje za to, da spregovorim o temah, ki so še pred desetimi leti veljale za tabu, hkrati pa se skoznjo soočam tudi z lastnimi demoni.« Prej je bila osredotočena predvsem na dogajanje na domači Šrilanki, s ploščo AIM pa se je lotila aktualnih vprašanj, zaznamovanih z globalno migrantsko politiko. »Živimo v času, ko begunska kriza močno vpliva na svetovno politiko, dovolj je, če pogledate brexit ali pa izvolitev Donalda Trumpa. Po moji osebni izkušnji begunke je bila odločitev za aktivizem preprosto logična,« je dejala.

Karkoli si že mislite o njeni glasbi, dejstvo je, da je z njo dosegla velik krog ljudi. Ne nujno le tistih, ki imajo podobne življenjske in politične nazore. V svet pop glasbe je spet odprla vrata eksplicitnemu političnemu diskurzu, brez cenzure in politične korektnosti, h kateri se sicer zatekajo največje pop zvezdnice. Letos je v Londonu kurirala tudi glasbeni festival Meltdown in v debati o »kompleksnosti globalnega aktivizma in umetnosti v spreminjajočem se svetu« je gostila Slavoja Žižka, Juliana Assangea in Srećka Horvata. Slednji jo je zdaj povabil v svoj Filozofski teater v Hrvaškem narodnem gledališču. O tem, zakaj si je za gostjo izbral prav njo, je med drugim povedal: »Če na umetniški sceni danes deluje kdo, ki je izstopil iz vseh pričakovanih okvirjev, je to gotovo ona.«

Ja, M.I.A. je ob izidu zadnje plošče napovedala, da ne bo več ustvarjala glasbe, vendar se z odrov očitno še ne poslavlja. Pa čeprav jo bomo tam morda poslušali »le« še v vlogi družbenopolitične aktivistke.

Razprava:
Filozofski teater: M.I.A.
Kje: Hrvaško narodno gledališče, Zagreb
Kdaj: 19. novembra 2017