Vrnitev v devetdeseta

Glede na to, kolikšen odmev je imel v devetdesetih downtempo in/oziroma trip hop, se zdi precej nenavadno, da je žanr z novim tisočletjem praktično povsem zamrl. Mnogi glasbeni ustvarjalci so sicer posvojili nekatere njegove značilnosti, pa vendar njihova glasba z estetiko tega pojava, ki je vzniknil v britanskem Bristolu, od koder so izšli velikani tega žanra, Massive Attack, Portishead in Tricky, ni imela prav veliko skupnega. Ena redkih izjem je francoska zasedba Nouvelle Vague, dasiravno so njeni priljubljenosti, vsaj toliko kot ugajajoč downtempaški karakter, botrovale tudi priredbe novovalovskih hitičev. Smo pa prejšnji teden v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, kjer se je obetal nastop domače zasedbe Blu.Sine in madžarske Belau, preverili, ali se potencial še skriva tudi v tistem pristnejšem downtempu.

Izpiljeni studijski posnetki obeh zasedb so potrjevali, da se ustvarjanja ne lotevata z levo roko, temu primerna pa je bila tudi njuna odrska pojavnost. Suvereni izvedbi in zelo prepričljivi pevki s tipično downtempaško opojnima glasovoma. A hkrati v obeh nastopih ni bilo nič takega, česar ne bi slišali že v devetdesetih.

Zasedba Belau, ki si je z lanskim prvencem The Odyssey doma na Madžarskem pridelala kopico nagrad, se je znašla na terenu tistega precej zvodenelega, upočasnjenega sintovskega popa. Tistih sladkih, lahkotnih popevk, ki so ob koncu devetdesetih zaradi množične produkcije postale glasbene kulise večernih druženj v kafičih na plažah Sredozemskega morja. Ker tudi dodelana (živa) izvedba ni vdahnila prepotrebne dinamike, je nastop madžarskega kvarteta na koncu izpadel precej medlo.

Dinamičnejši nastop pa je že z uvodno skladbo napovedal domači peterec Blu.Sine, znan gledalcem nacionalkinih oddaj Aritmija in NLP ter poslušalcem Vala 202. Ta se je s ploščo Can You Hear in Color? (2014) znašel nekje vmes med izrazoma domače zasedbe Melodrom in bristolskih kultnežev Portishead, kar je predvsem na račun podobnosti s slednjimi samo po sebi velik kompliment.

Portishead je bil namreč s svojo izvirno, vrhunsko sintezo cinematične senzibilnosti, (hiphoperskih) brejkov, izjemnega glasu Beth Gibbons in rockovske elegance preprosto neponovljiv. Se je pa Blu.Sine njihovemu izrazu močno (in prepričljivo) približal. Tudi v živo. Kar je, sploh za zasedbo, ki se z glasbo ukvarja ljubiteljsko, še toliko bolj pomenljivo. Ja, nekaj skladb je na odru resda dobilo surovejšo, skoraj garažno podobo, toda še več je bilo takih, ki so tudi v živo presenetile z elegantno in dodelano podobo.

No, zaradi prevelikih podobnosti z že slišanimi glasbami nobeni od zasedb ne moremo pripisati potenciala za revitalizacijo downtempa. Kar pa, predvsem skozi nastop Blu.Sina, ne pomeni, da smo bili prikrajšani za spodobno koncertno izkušnjo. Pa čeprav le nostalgično.