Vrtljiva vrata

Bil je prijeten, topel septembrski večer v Washingtonu. Pisalo se je leto 2011, Slovenija je bila tik pred predčasnimi volitvami, pred krizo, privatizacijo in grožnjami s trojko. V Washingtonu je teklo redno zasedanje Svetovne banke, udeležili so se ga tudi predstavniki naše države. Pozno popoldne so nekateri od njih dobili povabilo na pogostitev, ki jo je ameriška investicijska banka Goldman Sachs pripravila na neformalnem in družabnem srečanju na svoji terasi v bližini Kapitola. Igral je jazz. Obiskovalci so se družili ob kanapejih.

Eden izmed predstavnikov Slovenije, ki je bil tedaj na visokem položaju, se spominja, da dogodek ni bil zgolj družabne narave, interes organizatorjev naj bi bil jasno komercialen: »Lahko smo razumeli in kasneje so to tudi izrecno povedali, da so imeli predvsem namen navezati stik v povezavi s kasnejšo privatizacijo Telekoma,« je povedal. To morda celo ni bilo nič presenetljivega. Presenetljivo zanj, pravi, pa je bilo število bivših ministrov ali nekdanjih vodilnih iz centralnih bank vzhodnoevropskih držav, ki so po mandatu dobili zaposlitev v tem podjetju.

V protikorupcijskih organizacijah temu pojavu pravijo vrtljiva vrata. Gre za prehajanje oseb med položaji v javni upravi in službami na istem področju v zasebnem sektorju, pri čemer so pogosti zlorabe oblasti in izkoriščanje za državo zaupnih podatkov. Najpomembnejše »tarče« so prav politiki, ki zbujajo zaupanje in imajo iz časa opravljanja javne funkcije obilo zvez in poznanstev. V Zahodni Evropi je zadnji tak sporni primer zaposlitev nekdanjega predsednika evropske komisije Manuela Barrosa v Goldmanu Sachsu, spomnimo se tudi zaposlitve nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja na enem od vodilnih položajev v ruskem državnem koncernu, ki obvladuje Gazprom, leta 2005, po porazu na volitvah. Še več je takšnih primerov iz Vzhodne Evrope, zdaj pa očitno tudi iz Slovenije.

Nekdanji finančni minister v vladi Alenke Bratušek Uroš Čufer se je takoj po izteku ministrovanja leta 2014 začel zasebno ukvarjati s slabimi terjatvami, torej je začel delati ravno na enem od glavnih področij, s katerimi se je ukvarjal, ko je bil minister. Sprva se je v imenu podjetja Engrotuš z bankami upnicami pogajal o odpisu Tuševih dolgov, zdaj je po Siolovem poročanju začel svetovati kupcem terjatev oziroma njihovemu slovenskemu partnerju, družbi Elements Capital Partners. Čufer sicer na naša vprašanja ni odgovoril, iz podjetja Elements pa je eden od ustanoviteljev, Ugur Yildirim, potrdil, da »z gospodom Čuferjem poslovno sodelujemo«.

Slovenska trgovina s slabimi terjatvami je utemeljena na prijateljskih vezeh, na solidarnosti med akterji, ki prehajajo z ene strani na drugo, se med seboj mešajo, se izmenjujejo in si pomagajo.

Iz časa sanacije slovenskega bančnega sistema je znanih že kar nekaj spornih »prestopov«. V prvi fazi, že leta 2012, so podjetja ali posamezniki med zaupnimi postopki dobili vpogled v kreditne mape podjetij, v drugi fazi pa so prešli na stran družb, ki so začele s slabimi terjatvami služiti. Nekdanji predsednik uprave Triglava Naložb Stojan Nikolič, zdaj finančni direktor Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), je sprva ministru Janezu Šušteršiču svetoval pri ustanovitvi slabe banke, nato pa je želel skupaj z londonsko svetovalno družbo ERC, ki je pregledala kreditne mape v bankah NKBM, NLB in Abanki, v Luksemburgu ustanoviti podjetje za nakup slabih terjatev.

Še spornejši je primer Mihe Štepca. Ta je poklicno pot začel v Abanki in bil tam odgovoren za bankine slabe terjatve. Nato je presedlal v slabo banko (DUTB) in bil tam do začetka lanskega leta vodja področja upravljanja posojil, potem pa je marca lani prestopil k slovensko-angleški družbi AK Servicing, ki se ukvarja z nakupi in upravljanjem slabih terjatev. S to trgovino se danes ukvarjajo tudi nekateri bivši državni uradniki, recimo nekdanji zaposleni pri agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in celo njen nekdanji direktor Damijan Žugelj. A najpomembnejši in najspornejši med prestopniki je gotovo Čufer.

Leta 2013 je imel popoln dostop do vseh ključnih informacij glede slabih terjatev. Njegovo ministrstvo je pripravilo zakonske podlage, leta 2013 pa je posebna komisija, ki ji je predsedoval Čuferjev državni sekretar Mitja Mavko in v kateri so sodelovali še predstavniki Banke Slovenije, določila merila, po katerih je država prenašala slabe terjatve z bank na DUTB. Država je tedaj na DUTB prenesla tudi posojila, ki so bila izjemno dobro zavarovana in redno odplačevana, s čimer je trgovcem omogočila visoke donose.

Nekateri od teh primerov so že dobili epilog. Vrednost terjatev družbe ACH je država ocenila na le 40 odstotkov bruto vrednosti dolgov. Slaba banka jih je sicer nato prodala ruskemu in ameriškemu skladu z malce nižjim popustom, a v ACH so kmalu zatem vse dolgove stoodstotno poplačali. Oba tuja sklada sta pri tem v zgolj devetih mesecih zaslužila 20 milijonov evrov, kot razliko v ceni jih je plačala država z dokapitalizacijo bank. Ker pri vsaki preprodaji slabih terjatev nastane takšna razlika, je ekonomist Velimir Bole z inštituta EIPF celo ocenil, da bodo nazadnje trgovci s slabimi terjatvami zaslužili več kot milijardo evrov.

Čeprav je zadnja kriza nastala v svetu financ, se zdi, da tega ni nikoli udarila, pač pa so glavni akterji dobili predvsem drugačne priložnosti.

Minister Čufer se je v vlogi sodelavca podjetja Elements povsem očitno znašel v položaju, kjer se jasno kaže nasprotje interesov, ki ni zgolj etično, ampak tudi zakonsko prepovedano. V zakonu o ukrepih države za krepitev stabilnosti bank, ki ureja delovanje slabe banke, je v 13. členu jasno zapisano, da DUTB ne sme prodajati terjatev podjetjem, »ki jim poslovno svetuje posameznik, ki je … kot podizvajalec … sodeloval pri pregledu kakovosti sredstev bank in obremenitvenih testih bank v letu 2013«. S tem so sicer mišljeni predvsem sodelavci podjetij, ki so opravljala obremenitvene teste, a to bi moralo še bolj veljati za ministra, ki je bil eden izmed glavnih odgovornih, katerega ministrstvo je vodilo pogajanja z evropsko komisijo o velikosti popustov pri prenosu terjatev na slabo banko in ki je določilo nabor podjetij, namenjenih za privatizacijo.

Nekdanja premierka Alenka Bratušek v Čuferjevem prestopu ne vidi ničesar spornega. Po njenem mnenju z novo službo ne krši zakonodaje, češ da vrednosti prenosa terjatev na DUTB ni določalo ministrstvo za finance, ampak so to počeli cenilci premoženja. Poleg tega dodaja: »Od prenosa terjatev so minila že približno tri leta, to pomeni, da morebitne notranje informacije, ki bi jih nekdanji minister lahko imel, niso več tako relevantne, kot so morda bile ob prenosu.« Uroš Čufer je po njenem mnenju podjetje Elements Capital Partners prepričal »zaradi svoje strokovnosti, ki jo je navsezadnje izkazal prav pri vodenju ministrstva za finance v finančno najzahtevnejšem obdobju za Slovenijo. Tega ministrstva si takrat ni upal prevzeti nihče drug,« je še povedala.

A ključna Čuferjeva dodana vrednost so poznanstva s člani bančnih vodstvenih ekip, na novo postavljenih v krizi. Preden je postal minister v vladi Alenke Bratušek, širši javnosti ni bil znan. Bil je finančnik in je v NLB skrbel predvsem za stroške poslovanja – bil je vodja centra za finančno upravljanje. Domnevno je bil na 17. mestu med morebitnimi kandidati za finančnega ministra. Po ministrovanju se je nameraval vrniti v NLB, a si je premislil in ustanovil svetovalno podjetje. Engrotuš ga je najel za svetovalca pri prestrukturiranju.

Čeprav Čufer na tem področju ni imel izkušenj, je postal eden najbolje plačanih svetovalcev. Njegovo podjetje je v letih 2015 in 2016 v povprečju imelo 28 tisoč evrov prihodkov na mesec. Kakšne storitve je nekdanji minister za ta znesek zagotavljal Tušu, iz podjetja do zaključka redakcije niso pojasnili. Je pa res, da je uspelo nekdanjemu ministru banke, predvsem NLB, prepričati, da so bile Tušu pripravljene zagotoviti precejšnje odpustke. Po nekaterih podatkih naj bi bil zdaj konzorcij bank pod vodstvom NLB pripravljen terjatve do Tuša prodati po polovični vrednosti. V imenu Tuša ali kupcev njegovih terjatev se je moral Čufer pogajati z nekdanjimi sodelavci v NLB, zdaj se morda pogovarja celo s svojim nekdanjim državnim sekretarjem Mitjo Mavkom. Tega so s 1. avgustom v Abanki zaposlili kot pooblaščenca bankine uprave za »vodenje in koordiniranje strokovnih nalog na področju izvajanja strateških ciljev banke,« kot so sporočili.

Finančno središče sveta, London City, je majhna »vas«, kjer se vsi poznajo, je razložil eden od slovenskih svetovalcev velikim tujim skladom, ki v Sloveniji kupujejo terjatve. Ključno je zaupanje. »Tam se vsi poznajo. Tam je dobro imeti prijatelja, ki ti lahko pomaga. Če broker stisne kakšno ničlo preveč in kupi za sto milijonov dolarjev nekih papirjev, lahko vedno pokliče prijatelja in ga prosi, naj mu jih odkupi.« Ker »približno 50 družb razpolaga z recimo tremi četrtinami svetovnega finančnega premoženja, moraš imeti kakih sto poznanstev in imaš dostop do treh četrtin svetovnega finančnega kapitala«.

V London Cityju je torej treba poznati le sto ljudi, v Sloveniji pa je krog še manjši. Ena najpomembnejših finančnih operacij pri nas, trgovina s slabimi terjatvami, je utemeljena na prijateljskih vezeh in svojevrstni solidarnosti med akterji, ki prehajajo z ene strani na drugo, se med seboj mešajo, se izmenjujejo in si pomagajo. Čeprav je zadnja kriza nastala v svetu financ, se zdi, da tega nikoli ni udarila, pač pa so glavni akterji dobili predvsem drugačne priložnosti.

Dejan Krušec, državni sekretar pri ministru Janezu Šušteršiču, ki je v Slovenijo pripeljal omenjeno londonsko podjetje ERC, je danes v službi pri angleški centralni banki. Matej Runjak, ki je bil v upravi Slovenskega državnega holdinga pristojen za privatizacijo, je na začetku tega leta s podporo Zavarovalnice Triglav postal direktor nemško-slovenskega naložbenega podjetja Trigal. Nekdanji minister Čufer je zdaj najbolje plačani svetovalec tujim skladom, ki po Sloveniji kupujejo slabe terjatve z odličnim, 15-odstotnim letnim donosom. Guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, ki ga v zvezi z dokapitalizacijami bank preiskuje policija, pa je eden najbolje zapisanih pri obeh institucijah »trojke«, Mednarodnem denarnem skladu (IMF) in Evropski centralni banki (ECB).

Antropolog David Graeber je v knjigi Dolg: prvih 5000 let zapisal, da je napak govoriti o komunizmu kot o ureditvi, češ da gre za »vsakodnevni pojav«. Komunizem, piše, če ga razumemo po Marxu kot »vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah«, živimo v vsakdanjih razmerah. Vsak upošteva komunistična načela, če želi sodelovati v skupnem projektu, je zapisal: »Če kdo, ki popravlja vodovodno cev, reče sodelavcu, daj mi klešče, sodelavec ne bo odgovoril, ja, ti jih dam, ampak kaj bom dobil v zameno? – isto velja za zaposlene v ExxonMobilu, Burger Kingu ali Goldmanu Sachsu.«

Ljudje to bolj ali manj razumemo. Toda čeprav predvsem strokovnjaki za finance govorijo, da naj bi stvarnost hočeš nočeš temeljila na neoliberalni logiki ponudbe in povpraševanja, kjer egoizem ali sebičnost vsakega posameznika in njegov boj proti vsem drugim vzpostavljata nevidno roko trga, sami živijo v neke vrste komunizmu, kjer solidarnostno pomagajo drug drugemu, še posebej v času krize. Sindikata sicer nimajo, a ga niti ne potrebujejo.

Kako je Elements Capital prišel v Slovenijo?

Podjetje, s katerim sodeluje Uroš Čufer

Eno izmed najpomembnejših podjetij, ki se dandanes v Sloveniji ukvarjajo z nakupi in upravljanjem slabih terjatev, je Elements Capital Partners. Družbeniki tega podjetja so doslej kupovali ali svetovali pri nekaterih največjih poslih s slabimi terjatvami. Leta 2014 so od upnikov Staneta Valanta kupili vzajemni sklad NFD DZU, nato so v sodelovanju s skladom tveganega kapitala York, katerega večji delež vlagateljev so ameriški pokojninski skladi, kupili večino terjatev največje slovenske turistične družbe Sava. Leta 2015 je York odkupil za skoraj 47 milijonov evrov terjatev do Istrabenza, lani pa zaključil odkup terjatev do skupine DZS, ki jo vodi Bojan Petan.

V Sloveniji pod imenom Elements delujeta dve družbi. Prva je družba za upravljanje Elements Skladi, ki je v sodelovanju z ameriškim skladom HPS sodelovala pri nakupu Merkurja in njegovih trgovskih centrov – to družbo vodita Aleš Škoberne in Dejan Rajbar. Drugi del ekipe, ki deluje pod imenom Elements Capital Partners, pod vodstvom soustanovitelja Ugurja Yildirima, pa se že nekaj časa s skladom AnaCap poteguje za terjatve. Ta družba sodeluje tudi z Urošem Čuferjem, nekdanjim finančnim ministrom. Lastniško so bili povezani s švicarsko družbo DDM, ki je letos februarja z 80-odstotnim popustom od NLB odkupila za 100 milijonov dolgov do fizičnih oseb.

Podjetje Elements Capital Partners je leta 2007 ustanovil 42-letni Savvas A. Liasis s Cipra. Leta 2010 sta v lastništvo vstopila 37-letni Ugur Yildirim, ki je v Slovenijo leta 2000 prišel kot študent, ter Američan Karl E. White, ki je prej zasedal vodilne funkcije v ameriških pokojninskih skladih. Najpomembnejši partner je Liasis, ta je namreč v Londonu ob začetku tisočletja soustanovil borzno družbo Easy Broker in tako postal vpet v londonski City, ki praktično obvladuje večino evropskih investicijskih denarnih tokov. Slovenijo pa je Liasis spoznal prek Škoberneta.

Škoberne je bil namreč nekoč eden glavnih upravljavcev zaprte investicijske družbe Qwest, prek katere so na Balkan vlagala podjetja in menedžerji iz skupine ACH, cerkvenih holdingov, Probanke in Factor Banke. Ta je nasedla zaradi padca balkanskih borz, predvsem pa brisanja delničarjev srbske Agrobanke, družbo pa je pred stečajem rešil prav Liasis oziroma Elements, in sicer prek odkupa terjatev od bank in deležev propadlih lastnikov ter lastnikov v finančnih težavah. Zakaj je Elements po tem postal v Sloveniji tako pomemben? Poleg zaupanja, ki ga imajo upravljavci v Londonu v Liasisa, uspešnost Elementsa v Sloveniji Škoberne pripisuje »specifični situaciji«, v kateri se je Slovenija znašla v obdobju po finančni krizi.

Z drugimi besedami, tak posel se v Sloveniji splača. Tuji skladi tveganega kapitala pričakujejo namreč donose, ki so višji od 15 odstotkov na leto.