Ambasadorka glasbe

Malijsko glasbeno zvezdnico Rokio Traore smo v Ljubljani že videli na festivalu Druga godba in v Cankarjevem domu na Glasbah sveta. V okviru slednjih je ponovno nastopila tudi minuli torek v največji, Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in se predstavila s svojim projektom Dream Mande, o katerem smo pred koncertom lahko prebrali zgolj konceptualno zasnovo. Čeprav smo lahko le ugibali, s kakšno glasbo nas bo presenetila, pa je bilo že vnaprej jasno, da bo koncert, tako kot vse, česar se loti ta cenjena glasbenica, bržkone izpeljan vrhunsko. Nismo se zmotili.

Projekt, ki smo mu prisluhnili, je bil zasnovan v sklopu njene leta 2009 v malijski prestolnici Bamako ustanovljene fundacije Passerelle. Ta skrbi za izobraževanje tamkajšnjih mladih glasbenikov in plesalcev, profesionalno infrastrukturo pa ponuja tudi že uveljavljenim umetnikom. Pri tem je močno poudarjeno spodbujanje k ponovnemu oblikovanju otipljivejše malijske identitete, ki se je deloma izgubila zaradi kolonializma in deloma zaradi vpliva zahodnjaške glasbe, ob kateri odraščajo današnji mladostniki.

Verjetno je ta čut za glasbeno dediščino pri Traorejevi še toliko izrazitejši zato, ker je bila kot hči diplomata tudi sama že od otroštva izpostavljena zahodnjaškemu rocku in popu. Resda se je v pesmih pogosto ukvarjala s težavami, ki tarejo njeno domovino in celotno afriško celino, toda glasbeni vplivi, ob katerih je odraščala, so – razumljivo – pustili močno sled. No, po prijateljevanju s svojo mentorico, zdaj že preminulo malijsko pevko Bako Dagnon, ki ji je na torkovem koncertu tudi posvetila eno od (ljudskih) pesmi, se je z malijskimi in zahodnoafriškimi glasbenimi tradicijami vseeno spoprijela bolj angažirano.

Projekt Dream Mande ponuja dve različici posodobitev teh tradicij. Djata obuja griotsko tradicijo pripovedovanja zgodb, pri Bamanan Djourou, s katero se je predstavila v torek, pa gre za priredbe tradicionalnih bambarskih pesmi (in francoskih šansonov). Te je izvedla skupaj z desetčlansko zasedbo, sestavljeno iz petih inštrumentalistov in petih pevcev (med njimi so bile štiri njene učenke), ki so uvodoma tudi solistično zapeli vsak po eno pesem. No, zakaj je Rokia Traore že dve desetletji ena najvidnejših glasbenic z močne malijske glasbene scene, pa je postalo jasno takoj, ko je s svojim razsežnim, rahlo hrapavim glasom odpela prvo pesem. Njen glas je še dodatne razsežnosti dobil ob izjemni, harmonični spremljavi pevskega zbora. Da je bila vez s tradicijami še trša, pa so s klasičnimi zahodnoafriškimi glasbili poskrbeli izvrstni inštrumentalisti.

Ja, najpomembnejši del nastopa Rokie Traore je bila tudi tokrat seveda glasba, ki ni bila »turistično« prikrojena zahodnjaškim ušesom. Je pa pomembno vlogo dobila tudi njena odkritosrčna, pristna, angažirana, tako rekoč aktivistična vloga pri promociji malijske oziroma zahodnoafriške glasbe in kulture. Velikopotezen projekt, narejen z odliko! Že 5. decembra pa se v Kinu Šiška ponuja priložnost za nov stik z glasbo iz Malija, saj se v Slovenijo po petnajstih letih vrača znamenita tuareška skupina Tinariwen.