Charlotte Gainsbourg: Rest

Čeprav je Charlotte Gainsbourg prodala že več kot milijon izvodov svojih plošč in oddelala obsežno svetovno koncertno turnejo, je, morda izvzemši Francijo, znana predvsem kot igralka. Najtehtnejši razlog za to so njena sodelovanja z (vedno kontroverznim) auteurjem Larsom von Trierjem in v zadnjih nekaj letih vse pogostejše vloge v filmih, namenjenih tudi mainstreamovskemu občinstvu. Še ena »oteževalna« okoliščina pa je, da je nad njeno glasbeno kariero vselej visela senca očeta Serga Gainsbourga, enega najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja. Bo to spremenila nova, peta plošča Rest?

Zaradi izjemne očetove glasbene zapuščine jo je bilo vedno strah pisati pesmi, je priznala v enem od intervjujev ob izidu prejšnje plošče. Skladbe s prve plošče, ki jo je posnela pri petnajstih letih, ji je zato napisal kar on. Na naslednjem, dvajset let pozneje, je sodelovala z duom Air in Jarvisom Cockerjem, tretjega je leta 2009 podpisal Beck, nekaj skladb, ki so bile plod tega sodelovanja, pa je skupaj s koncertnimi posnetki dve leti pozneje izdala še na četrti plošči.

No, zdaj se je s pisanjem besedil naposled spoprijela sama, to pa je zaradi izrazito osebne tematike pravzaprav logično. Povod za to je bila smrt polsestre, fotografinje Kate Barry, ki je konec leta 2013 padla skozi okno svojega pariškega stanovanja. Menda naj bi bila napravila samomor, ki so mu verjetno botrovale med drugim težave z odvisnostjo od drog in alkohola. Ker je zasvojenost z alkoholom vplivala tudi na prezgodnjo očetovo smrt, jima je Gainsbourgova zdaj posvetila celotno ploščo Rest, na kateri žalovanje izpove z žalostjo in jezo.

V studio je ponovno povabila glasbene mojstre, tokrat med drugim Paula McCartneyja ter Guy-Manuela de Homem-Christa (polovica Daft Punka) in SebastiAna, ki sta na svetovni glasbeni zemljevid postavila pariško popovsko house glasbo, in upravičeno so se porajali dvomi, ali so bili tokratni sodelavci prava izbira za to, da bi ob njihovi pomoči našla svoj izraz. Izkazalo se je, da so vsaj deloma bili. Čeprav v skladbah priložnostno na površje priplezajo njihove prepoznavne domislice, so te subtilno vpete v celostno podobo plošče in ukrojene po naravi pesmi, ki jo narekujejo izpovedi Gainsbourgove in njena pevska interpretacija. S to tudi tokrat takoj spomni na mamo Jane Birkin.

Ja, Charlotte Gainsbourg z novo ploščo ne beži pred senco staršev, vendar to ne pomeni, da ne najde svojega glasu. Očitno jo je glasba, s katero je odraščala, močno zaznamovala. Toda zaznamovala je tudi vsaj polovico sodobnih francoskih (pop) glasbenikov, njen odmev v glasbi Gainsbourgove je le še toliko razumljivejši. Ga pa s ploščo Rest prepričljivo postavi v sodobno, vrhunsko dodelano in predvsem zelo osebno izpoved.