Japonska v srcu

Božidar Jakac, starosta slovenske grafike, je leta 1985 na Pedagoško akademijo v Mariboru naslovil pismo. Bilo je polno presežnikov, s katerimi je izrazil podporo za dodelitev naziva rednega profesorja za risarsko in grafično oblikovanje Bojanu Goliji. A profesor je že vedel, saj je prav on Golijo vpeljal v vse skrivnosti grafične umetnosti. Na ljubljansko Akademijo likovnih umetnosti je bil sprejet komaj sedemnajstleten. Pripadal je peti generaciji študentov, vpisanih v študijskem letu 1949/50. Že prvi grafični listi so razkrili njegovo risarsko nadarjenost, natančnost in delovno disciplino. Še danes se ve, kakšen sloves je užival na akademiji in kakšno občudovanje je zbujal, kajti izstopal je z izvrstnim tehničnim znanjem pri vsem od litografije in jedkanic do lesoreza. Golija je profesorja Jakca zelo spoštoval, a spoštovanje med učiteljem in učencem je bilo obojestransko. Jakac ga je prišteval ne le med najzvestejše in najbolj predane učence, razglasil ga je celo za svojega najboljšega študenta in prijateljske stike sta ohranila vse do Jakčeve smrti. Tako ni naključje, da bo razstava Bojana Golije, ki si jo zdaj lahko ogledate v Umetnostni galeriji Maribor, od februarja 2018 na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Delo in opus Bojana Golije sta bila do nedavnega še slabo preučena. To vrzel zdaj zapolnjuje mariborska razstava, ki je dobro postavljena in upošteva ključne poudarke njegovega mojstrstva. V veliko pomoč pri spoznavanju umetnika je pregledni katalog razstave, zanj je študije prispevalo kar šest poznavalcev in poznavalk njegovega dela in življenja. Vendar imata slovenska umetnostna zgodovina in tudi sociologija kulture še vedno dolg do te markantne osebnosti s slovenske likovne scene 20. stoletja. Golija je bil pomemben likovni pedagog, ki je skrbel, da je likovna vzgoja v štajerskih osnovnih in srednjih šolah dobila večji pomen kot prej, nekaterim osnovnim šolam je pomagal tudi do ustrezne opreme. Predvsem grafika je bila tista, ki jo je s pridom širil med mladimi. Prepričan je bil, da je dobra umetnostna vzgoja ključna za razvoj vsake mlade osebnosti. Od leta 1970 je bil profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru in že naslednje leto je postal predstojnik Oddelka za likovno pedagogiko in v osemdesetih letih redni profesor.

Morda je bil za življenja preveč samosvoj in drugačen umetnik, a še danes ga redko najdemo v slovenskih pregledih likovne umetnosti. Čas je, da se to spremeni.

Samuel Grajfoner, tudi sam izvrsten grafik in profesor na mariborski Pedagoški fakulteti, se je v zapisu poklonil Goliji, zavedajoč se, kaj pomeni grafični metje in kaj pedagoško delo. Poudaril je Golijevo posebnost in izvirno ustvarjalnost, veliko izkušenj, obsežen avtorski opus in pri tem še izjemne pedagoške dosežke, saj je izobrazil veliko učiteljev likovne vzgoje in profesorjev likovne pedagogike. Bil je tudi neutruden mentor v likovnih kolonijah in na otroških likovnih tekmovanjih. Tako kot večina drugih, ki so bili deležni Golijevih demonstracij grafičnih tehnik, z občudovanjem opiše, da so bile to prave uprizoritve z dramatičnimi poudarki.

Dogodek, ki je najbolj vplival na Golijevo umetnost, mišljenje in tudi življenje, je bil obisk Japonske. Na povabilo profesorja Sabura Kurate in Atsua Imaizumija iz tokijskega muzeja sodobne umetnosti se je leta 1957 odpravil na Japonsko. Petindvajsetletni mladenič se je vkrcal na ladjo in odplul skozi Sueški prekop, mimo Indonezije in Kitajske, Hongkonga in Filipinov ter se po treh mesecih izkrcal v Jokohami. Že sama pot je bila vznemirljiva, a na Japonskem se je končno seznanil z velikimi mojstri lesoreza. Ti so mu omogočili novo videnje te tehnike – dojel je pomembnost strukture lesa pri odtisu, zamikali so ga barvni lesorez, možnost večkratne uporabe matrice in kombiniranje matric.

Gaja Golija, njegova vnukinja in umetnostna zgodovinarka, ki je tudi pobudnica razstave in avtorica ene izmed študij, pri japonski izkušnji poudarja, da se je tam med drugim seznanil z vsemi stopnjami likovnega izobraževanja, saj so na Japonskem temu posvečali veliko pozornosti. Tudi v tem najdemo micelij Golijevih kasnejših pedagoških uspehov.

Japonska ga je očarala in mu dala veliko znanja, izkušenj in svetovljanstvo, tisto človeško širino, da je z lahkoto sprejel drugo kulturo. Marjeta Ciglenečki, njegova kolegica na Pedagoški akademiji, omenja, kako nikoli ni skrival občudovanja do japonske umetnosti. Na neki poseben, presenetljivo samozavesten način je izpovedoval, da je tudi on postal del tamkajšnje kulture, a pri tem ohranil evropski pridih.

Marjeta Ciglenečki pa odkriva še en presunljiv Golijev opus. To so avtoportreti, risbe s kredo, ki so nastale (1993/94) v času njegovega zdravljenja v toplicah. »Golija je risal v tesni hotelski sobici, iz obzirnosti do čistilk (zaradi prahu krede) pa je navadno sedel v kopalnici, v kadi, z risalno desko na kolenih in s pogledom v nastavljeno ogledalo. Risal je gol in v brezkompromisnem opazovanju svojega telesa. V ogledalo se je pačil, si kazal osle in si redke lase s prsti zvijal v rožičke ...« Opazovalec svojega telesa, ki so ga trgale bolečine – kot da bi jih z risanjem lahko ustavil. Risbe kažejo burkeža, ki se je norčeval iz sebe, si postavljal vprašanja in z risbo nanje odgovarjal. Njegova pregovorna risarska virtuoznost je v ciklu avtoportretov nadgrajena s pogumno igro črt, nenavadnimi zornimi koti in samoironijo.

Čeprav je bil Golija odličen grafik, pa njegove grafike niso prišle skozi sito žirij ljubljanskega grafičnega bienala. Imel je poseben odnos do barve in reproduktibilnost grafike ga ni zanimala zgolj kot takšna, ampak zaradi velikih možnosti posebnih likovnih učinkov. Breda Škrjanec pravi, da je bil preveč samosvoj in tudi zato preveč drugačen od ljubljanske grafične šole, četudi je bil navdušen eksperimentator.

Vendar se zdi, da to ne bi smel biti vzrok, da so konec petdesetih let eno izmed njegovih grafik iz »japonskega« obdobja zavrnili. Odtlej se na razpise bienala ni več odzival in dela tega izvrstnega risarja, ki je mojstrsko obvladal grafične tehnike, niso bila nikoli uvrščena v izbor ljubljanskega grafičnega bienala. Golijo tudi redko najdemo v slovenskih pregledih likovne umetnosti, kar kaže, da »ljubljanska centrala« ni razumela njegove vloge in prispevka. Direktorica Umetnostne galerije Maribor Breda Kolar Sluga pravi, da je prišel čas, ko je treba to spremeniti. 

Likovna razstava:
Bojan Golija – retrospektiva
Kje: Umetnostna galerija Maribor
Kdaj: do 7. januarja 2018